Babyfather: BBF Hosted by DJ Escrow

+ + + +

Dean Blunt je ponovno zadimljeno skrivnostno udaril s projektom, ki ga je treba delno dešifrirati. Ni namreč jasno, kdo je DJ Escrow, mož z visokim, cvilečim glasom, slišan na novem projektu »črnega narcisista« iz Hackneyja, ki vse skupaj vodi in kurira. Gre morda za še en njegov alter ego ali za enega njegovih resničnih kolegov?

Blunt je bil pred leti polovica dvojca Hype Williams, s katerim sta z Ingo Copeland hitro znovačila kar številno bazo oboževalcev, zelo rada pa sta segala tudi po neresničnem PR-u in z njim vedno znova zmedla glasbene medije. Na vrhuncu popularnosti sta se razšla in oba sta se pozneje dobro znašla tudi samostojno. Blunt je nametal nekaj prepričljivih plošč, največkrat sivo lo-fi namešanke eksperimentala, soula, pripovedovanja in R & B-ja, nekakšen vrhunec pa je dosegel z albumom The Redeemer, ki se je leta 2013 zrinil na sam vrh bolj alternativnih izborov leta. Blunt je nesporni posebnež, nekaj med pevcem, ki sploh ne zna zares peti, in pripovedovalcem zakajenih, uličnih haikujev. Hkrati politično angažiran in nekorekten, pogosto nerazumljiv.

Album njegovega zadnjega projekta Babyfather krasi genialno blesava naslovka. V ospredju je električno vozilo hoverboard, na katerem potujemo brez pomoči držala ali naslonjala (zeitgeistovski vrhunec bebavih praktičnih izumov), obarvan v britansko zastavo, v ozadju pa panorama Londona. Ime še dodatno zaplete pripis o verjetno izmišljenem didžeju, ki skozi ves album govori z visokim, »helijevskim« glasom, največkrat, kar približno tisočkrat pa izusti stavek »This makes me proud to be British« (»Zato sem ponosen, da sem Britanec«). Nekakšna dražeča antimantra oziroma preskus potrpežljivosti za poslušalca torej, kar tu in tam začini dobra doza hrupa oziroma izbruhi noiza.

BBF Hosted by DJ Escrow je mikstejperska, mučno razdrobljena skicirka kar 23 posnetkov, kjer je ogromno govorjenja in manj muzike. Je zapohano nadležen komentar osebnih bojev, uličnega etosa in zategnjenosti britanske družbe. Je avtentično prepričljiv glas londonskega vsakdanjika, ki pa nima nobene zveze s ponovno izjemno popularnim slogom grima. Kjer pa le naletimo na muziko, je ta lucidno minimalistična, vesoljsko konkretna, zatripana, a z (retro) gruvom. Je dub, je trip hop, je R & B in hiphop. Na nekaterih delih k produkciji priskoči trenutni trendovski wunderkind Arca, ki se precej dobro znajde v vsem tem dimu. Večinoma so posnetki kratki, nedodelani, nametani, z nenadnim koncem.

BBF Hosted by DJ Escrow je bolj predstava kot album. Ima številne grobe prekinitve, a tudi enakomeren glasbeni pulz, Bluntove značilne enovrstičnice, ki si jih lahko razlagamo na več načinov. Je hkrati konkretno uličen, abstrakten, nerazumljivo artsy, intimen, noizerski, blodnjav. Med »punchlinerskimi« klišeji hiphopa in duba, preprosto poetično metaforo in sivo osebno izpovedjo. Klasičen Dean Blunt torej.