Diogen Laertski: Življenja in misli znamenitih filozofov

+ + + + +

Avtor, ki je domnevno živel v 3. stoletju po Kr., je napisal knjigo o grških filozofih, ki postaja moderna šele po skoraj dveh tisočletjih.

Osredotoča se namreč na njihovo vsakdanje bivanje, javne nastope in citira njihove ulične polemike. A vsakemu najprej pripiše, pri kom je študiral; eden je začel pri Ksantu in nato prešel h Krantorju, drugi denimo je ostajal le pri Aristotelu. Kakšna vrednota je bil uk, pove Antistenovo bivanje, saj je ta vsak dan prehodil osem kilometrov, da je prišel do pogovora s Sokratom! Mož je Atencem svetoval, naj izglasujejo, da so osli konji; ko so ga ti začudeno pogledali, jim je zabrusil: saj za stratega postavljate neizkušenega človeka tudi samo z glasovanjem.

Diogen Laertski je v biografijah segal celo k vprašanjem plagiatorstva: misel »spoznaj samega sebe« je pripisana Talesu, čeprav so mu že v 4 st. pred Kr. oporekali prvenstvo, češ da si je modrost le prisvojil od Femoniona. Imel je smisel za dramatičnost: ko je Biant končal zagovor obtoženca na sodišču, je sedel in umrl ter potem neopazno mrtev dočakal sodbo v varovančevo korist. Njegov pogled je segal celo v onstranstvo, saj navaja, da je Pitagora, ko je odšel v Had, videl Heziodovo dušo, privezano za bronasti steber, kako brenči. Je mar pisec naokoli pobiral trače? Nikakor, akademsko resno se je skliceval na Hieronima.

Delo je pravi spomenik času, saj njegovi seznami knjig, ki so jih napisali filozofi, vsaj po naslovih pričajo o izgubljenih knjižnicah. Obenem pa prinaša tudi sliko mesta filozofov v družbi: ne le da so jih jemali za osebne učitelje vladarji, posthumno so jim postavljali kipe v Pompejonu in drugod, kar bo sodobni filozof prebral z grenko zavistjo.