Mlačno pivo panamskih dokumentov

Maja Novak

15. 4. 2016  |  Mladina 15  |  Ihta

Kar je res, je res – mediji so v zadnjih dveh tednih vestno in podrobno poročali o nečednostih odvetniške družbe Mossack in Fonseca, pokazali so pravšno mero ogorčenosti nad posamezniki, katerih denar jo je popihal v davčne oaze, in na splošno bi se dalo reči, da je bil zraven celo ščepec navdušenja – jasno, afero s panamskimi dokumenti je navsezadnje razkril prav mednarodni konzorcij preiskovalnih novinarjev in v vseh časopisih in prvih minutah vseh televizijskih poročil je bilo mogoče čutiti tudi malce cehovskega ponosa. S tem ni prav nič narobe.

Ampak ko sem se pogovarjala z »navadnimi« ljudmi – tistimi, ki jim z govorniških odrov rečejo »davkoplačevalci« ali »volivci« ali »državljani« ali »narod« ali »Slovenci« ali celo »domoljubi«, pač odvisno od potreb in naklepov govornika –, sem presenečena ugotovila, da je njihov odziv na panamske dokumente presenetljivo mlačen. Kot da se jih vse skupaj ne tiče. Celo imena vpletenih v afero jih niso posebej ganila. »Karner?« so rekli. V redu, ampak zanj smo tako ali tako že vedeli, da je baraba. In zakaj, so dodali, se je treba spravljati na Zavca, košarkarja Slokarja, Messija, predsednika Fife Infantina ...? Koliko večjih grešnikov je na svetu! Jasno, športnik je za Slovenca polbog, in če ne štejemo njegovih morebitnih porazov, le težko naredi kaj narobe; onstran športnih komentarjev pa reakcije na globalne razsežnosti davčnih utaj pri preprostih ljudeh malone nisem zaznala.

V redu, so rekli, seveda so bili med tistimi, ki so se okoriščali s storitvami offshore bančništva, tudi politiki, ampak kaj drugega bi od njih kazalo pričakovati? Politiki so po definiciji sprijeni do obisti in nekaznovano si privoščijo vse, kar jim pade na pamet. Ko bi bila politik, bi me taka javna podoba pošteno zaskrbela: če me že lastno ogledalo vsako jutro očitajoče pogleda, bi si želela, da me v lepi luči vidi vsaj javnost. Ampak politikov, po vsem sodeč, to, kar si o njih misli povprečen Slovenec, niti malo ne skrbi. Kot da bi jim zadostovalo, da jim je s tem, ko ljudje od njih že vnaprej pričakujejo vse najhujše, tako rekoč podeljena imuniteta za vse, kar dejansko storijo.

Priznajmo si, da je bil odziv naših državnih vrhov na razkritje dogajanja v sivem svetu davčnih oaz strašansko mlačen.

Zakaj tolikšna brezbrižnost velikega dela javnosti do problema, ki nazorno in boleče kaže na temeljne napake sveta, v katerem živimo? Ne vem, a po mojem je posredi matematični fenomen redov velikosti. Lumparije, ki so jih uganjali vsi od Putina do Camerona in argentinskega Macrija, so preprosto preobsežne, da bi si jih tisti, ki morajo preživeti z nekaj sto evri na mesec, lahko predstavljali. Kdor prejema minimalno pokojnino, zna računati kvečjemu do tisoč; nad to številko je zanj vse enako, goljufija, težka sto tisoč evrov, je enako huda kot malverzacije s stotinami milijonov – vse skupaj je nekako pravljično, kot zaplet povesti, v kateri so vse osebe do zadnje izmišljene. Naši ljudje pa ne marajo domišljijske književnosti, če že kaj berejo, berejo stvarno literaturo pa biografije in zgodovinske romane; s stvarmi, ki presegajo dokaj ozke meje njihove percepcije in razumevanja, se kratko malo ne želijo ukvarjati. Zato so zanje kavarniške debate o tem, ali je zvišanje pokojnine za pičla dva evra res nekaj, s čimer bi se Karl Erjavec smel posebej kititi, veliko pomembnejše od dejstva, da so se v Panami in čednem številu drugih eksotičnih držav prali milijoni. Dva evra sta otipljiva; vse drugo je znanstvena fantastika.

Morda bi lahko rekli, da je odziv na panamske dokumente v vsaki državi posebej pokazal, kolikšna blaginja ali nenavzočnost te vlada v njej in kolikšna je tamkajšnja stopnja dejanske demokracije. Zato sploh ni čudno, da so do zdaj edini odstop, povezan s temi dokumenti, dočakali prav na Islandiji, po tovrstnih merilih pa sta na repu držav obtičali Rusija in Kitajska. Recimo, da sta Velika Britanija in Argentina nekje na sredini – tam ali celo še niže pa je Slovenija. Kajti priznajmo si, da je bil tudi odziv naših državnih vrhov na razkritje dogajanja v sivem svetu davčnih oaz strašansko mlačen. Do trenutka, ko to pišem, je bila edina razprava o tem vprašanju v državnih organih zgolj v dveh parlamentarnih odborih, pa še to samo po zaslugi Združene levice, ki se, kot kaže, edina zaveda, s čim imamo opravka. Desnica bo pač še vedno raje iskala izgovore, kako zaradi dodelitve dveh dečkov v rejništvo in ravnanja velenjskega centra za socialno delo rušiti resorno ministrico – za otroke gre, kobajagi. Vsak izgovor je dober za to, da nagajaš, o pomembnih rečeh pa je včasih celo bolje molčati, saj so morda v našem interesu ...

Slovenska politika, skratka, bolj ali manj pluje v smeri, ki jo je že dan po razkritju panamskih dokumentov z javnimi izjavami začrtal minister za pravosodje: imamo tako rekoč alibi za nedejavnost, saj so davčne oaze »globalen problem«, in dokler bo tako, »imamo zvezane roke«, »na glavo se lahko postavimo«, pa ne bo nič drugače. Sploh pa Slovenije nihče v svetu ne jemlje resno, je potožil Klemenčič. V redu, ampak ali ni morda tako zato, ker se Slovenija in njena oblast premalo resno jemljeta sami? V več državah so se do zdaj že začele preiskave, ki naj bi pokazale, koliko sta izogibanje davčni zakonodaji in beg v davčne oaze navzoča tudi pri njih. Mi še čakamo. Ob tolikšni mlačnosti oblasti pa tudi »davkoplačevalcem«, »volivcem« in »narodu« ne kaže pretirano zameriti, če ob srkanju mlačnega piva na gostilniškem vrtu raje razpravljajo o malenkostih, o katerih se zdi, da neposredno vplivajo na njihovo življenje – čeprav ima največji vpliv v resnici prav kapitalizem, katerega ena od številnih anomalij je tudi obstoj davčnih oaz.