Orel Eddie

Leti, Eddie, leti!

Peter Prevc je letos povsem zasenčil ostale smučarske skakalce, toda nič bolj, kot jih je pred leti – tam ob koncu osemdesetih let – zasenčil Eddie Edwards, alias Eddie the Eagle, ki so mu navdušeni, evforični gledalci pod skakalnicami, tudi pri nas, vzklikali: “Fly, Eddie, fly!” No, Eddie ni ravno letel – vedno je bilo vprašanje, ali bo skok sploh preživel. Imel je povsem napačno postavo, hudo dioptrijo, smučarski skoki pa so mu bili britanska vas.

Eddie je bil Britanec – in ko je začel skakati, je britanski državni rekord znašal nekaj nad 40 metrov. Toliko je tedaj pri nas skočil vsak pionir. Toda ker je Eddie, ki ga igra Taron Egerton, od malega sanjaril o olimpijskih igrah in ker Britanci niso imeli kakega resnega skakalca (v resnici skakalne reprezentance sploh niso imeli), se mu je zdelo, da se bo v britansko olimpijsko ekipo najlažje prebil kot skakalec. To, da to tedaj še ni nikoli skočil, ga ni ustavilo. Odpotoval je v Nemčijo, bivakiral v kleti neke gostilne, se lomil na najmanjših skakalnicah, zlagoma zrušil britanski državni rekord, izpolnil olimpijsko normo (res nizko), leta 1988 nastopil na olimpiadi v Calgaryju (kot dopolnilo jamajškega boba!) in postal ljubljenec publike, ki se je lažje identificirala z eksotičnim entuziastom kot pa z ošabnimi, izklesanimi, ledenimi, nadrkanimi, vzvišenimi profiji. Še huje, za vse te profije – kralje skokov, letov in poletov – je bil Eddie popolna motnja, saj jim je ukradel šov, žaromete, medije, mikrofone in novinarje, ki so obravnavali kot največjega zvezdnika. Eddie the Eagle, najslabši smučarski skakalec na svetu (vedno je bil zadnji), jih je zasenčil. Prenetljivo ni to, da je Eddie vse tiste skoke preživel (ali da so mu sploh pustili skakati, pa četudi je zanj pri velikankah in letalnicah veljalo to, kar velja za Domna Prevca), temveč to, da je postal slavnejši od vseh tistih mrkih, brezizraznih, lakoničnih prvakov. Kar ni bilo težko – imel je dobro zgodbo, boljšo od “rojenih” skakalcev. A če za nič drugega, potem je bil Eddie dober zato, ker je skakalske profije “prisilil” v to, da zdaj drug za drugim – v intervjujih ipd. – kažejo, da so kul, topli, iskreni, simpatični in ljudski, povsem običajni, prav nič vzvišeni in ošabni, in da komaj čakajo, da skočijo. Kot Eddie. Oh, in ne pozabite: tega, da je Prevcu lani v Planici skupno zmago v svetovnem pokalu odnesel Tepeš, se je najbolj razveselil prav sam Prevc.