Peter Rezman: Tekoči trak

+ + + +

Skok v nadomestno kožo

Malo je avtorjev, ki bi bili tako scela regionalno (na)vezani kot Rezman, ki je zvest škalskemu oziroma družmirskemu bazenu – in poleg tega še Harmsu. Značilna je tudi njegova razporeditev igralcev oziroma protagonistov – posameznik z resnico na banderi proti skupini, ki zastopa parcialne ali celo zgolj svoje interese. Da se je v Bazenu marsikaj zaredilo, dokazuje še dejavna preiskovalna komisija.

Dogajanje tudi tokrat požene koruptivno in zakisano zatohlo ozračje v premogovniškem mestu, kjer je knapovski kruh le še spomin, nekdanji štrajki in njihov učinek bolj stvar mitologije in nostalgije. V primerjavi z lažisindikalisti in raznimi Megradi, kot se imenuje v podjetje preoblečena mafija v romanu, so leta realsocializma skoraj Sladka gora iz Živalske farme, obet in obljuba.

Roman Tekoči trak se zaje v družinsko problematiko v času zamenjave družbenega reda in generacij; mladi, ki se že šolajo v tujini, imajo težave z zaposlitvijo, ne kot starši z delovnimi razmerami. Izobrazbi navkljub nimajo služb, razen če kdo ne pokliče. Eden tistih z osebnim imenikom, poznamo take.

Pred kuliso rudarskega mesta se zaiskri in vname med potomko druge generacije priseljencev in fantom, ki z bošnjaškimi prijatelji repa v skupini Trije Bosanci, En Slovenc. On je En iz te skupine, pa tudi N kot neznanec, tujec med svojimi, tujec v etnično mešani reperski skupini, tujec v rojstnem mestu in tuj sam sebi. Izgubljen, izkoreninjen in vse bolj sam obvisi v na nič pripetem času in se nasloni na vero prijateljev. Prestopi med vahabite, zaradi znakov islamske ortodoksije ga skupina prenapetih mladeničev prepozna kot tujca in z njim obračuna. Zaradi banalnosti in nesporazuma je še enkrat izločen, odtegnjena mu je še zadnja provizorična identiteta.

Ljubezenska zgodba omogoča kopanje med časi in Rezman je do sedanjosti neusmiljen, ne da bi idealiziral preteklost; kolikor vidimo, se je beda stvari povečala, odkar so ideologijo o lepšem jutri zamenjale parole o mobilnosti delovne sile in pretoku kapitala in je to oblika zakrivanja stvarnosti, ne več eshatologija.

Tekoči trak je mračna proza; namesto industrije in ekonomije pohanje in trava za prodajo na pobočjih kucljev okoli mesta, ki jih vztrajno prekriva pepel iz bližnje elektrarne, plodne njive in vasi so zaradi rudniškega posedanja jaškov zalite in spremenjene v jezera. Vse se hitro spreminja v prah, vse vrača v prežgano in jalovo snov. Primerno okolje za radikalizirane fante, ki v bradatem, še ne radikaliziranem vrstniku prepoznajo tistega, ki jim je stopil na nekakšen krščanski evropski obraz, kot jih prepričujejo, in se jim zdi, da morajo udariti. Ker mislijo, da udarjajo nazaj.