Ramin Shadani

»Najprej spoznavanje jezika in kulture, potem obleka in hrana«

Ramin Shadani prihaja iz Irana, od tam je pobegnil pri rosnih 19 letih. Pred štirimi leti je v Sloveniji dobil status političnega azilanta in se vpisal na fakulteto. Slovensko azilno politiko je spoznal na svoji koži od znotraj in od zunaj. Potem ko je dve leti živel v azilnem domu, je v času begunske krize opravljal delo prevajalca na meji, danes pa sodeluje s Slovensko filantropijo kot prevajalec za prosilce za azil, zadnje dni tudi na eni izmed osnovnih šol v Logatcu, kamor so vpisani begunski otroci iz tamkajšnjega nastanitvenega centra.

Zakaj ste zapustili Iran?

Imel sem težave politične narave. Leta 2009 in 2010 je bilo v Iranu gibanje proti tedanjemu predsedniku Ahmadinedžadu in sodeloval sem v njem. Mnogi so bili tedaj prisiljeni zapustiti državo, med njimi tudi jaz. Za seboj sem pustil vse, družino, prijatelje, šolo, nogomet …

Pred čem ste bežali?

O tem ne bi rad govoril. Lahko rečem le, da je veliko študentov, profesorjev, režiserjev, igralcev in drugih, ki so tedaj izrazili svoje mnenje proti oblasti, še danes v zaporu. Celo tedanji Ahmadinedžadov protikandidat za položaj predsednika je še danes v hišnem priporu.

Ko ste odhajali, ste vedeli, kam greste?

Ne. Plačali smo tihotapcu za pot v varno državo. Ko sem prišel sem, sem vedel, da sem v Evropi, in izvedel, da sem v Sloveniji, kjer lahko zaprosim za azil. O državi, v katero sem prispel, nisem vedel ničesar. Nisem znal niti pravilno izgovoriti imena glavnega mesta, najprej sem ga izgovarjal kot Eldžublžana.

Potem ste vložili prošnjo za azil. Kako ste doživljali azilni postopek?

Postopek ni tekel ravno dobro. Po zakonu bi moral odgovor na prošnjo za azil dobiti v šestih mesecih, ne glede na to, ali bi bil pozitiven ali negativen. A sem nanj v azilnem domu čakal dve leti, potem pa so mi sporočili, da je bilo moji prošnji ugodeno in da sem dobil politični azil. Po mojem tudi razmere v azilnem domu niso dobre. Glavna težava je neznanje jezika in nepoznavanje kulture. Če ljudje znajo govoriti jezik države, v katero so prišli, in poznajo njeno kulturo, lahko dokaj preprosto postanejo del družbe. A država v to vlaga premalo energije in sredstev. Ko sem bil v azilnem domu, smo imeli eno uro slovenščine na teden. To je pomenilo, da je v sobi sedelo deset moških, vsak z drugačno stopnjo znanja slovenščine, in učitelj v bistvu ni vedel, kako in komu naj podaja znanje. Mislim, da so razmere še danes take. Po mojem je na začetku znanje jezika in poznavanje kulture pomembnejše od hrane, oblek in denarja. Slovenija bi morala prosilce za azil oziroma begunce naučiti slovenščine in svoje kulture. S tem ne mislim, da je iranska, sirska ali afganistanska kultura slaba. Sploh ne. Hočem reči, da morajo ljudje, ki so prišli sem, spoznati slovensko kulturo, običaje, kakšno obnašanje je zaželeno, kakšno ne.

Vam je v tem času kdo stal ob strani, pomagal s pravnim ali siceršnjim nasvetom?

Preden sem imel prvi intervju, so k meni prišli predstavniki PIC-a (Pravno-informacijskega centra nevladnih organizacij, op. p.) in mi pojasnili, kakšne so moje pravice, ki jih lahko uporabim med intervjujem in nasploh v azilnem postopku. Med intervjujem je ob meni sedel predstavnik PIC-a in mi svetoval. Recimo, če inšpektor vpraša kako vprašanje, ki ga ne sme postaviti ali kaj podobnega. Zelo so mi bili v pomoč in so tudi drugim prosilcem za azil. A najpomembneje je, da jim prosilci za azil prisluhnejo. Mislim, da jim večina ne prisluhne in potem nastanejo težave. Meni so recimo dejali, da če ne razumem prevajalca, moram to povedati, ker vse, kar rečem, bo zapisano, in to bom na koncu podpisal. Od tega je odvisna prihodnost prosilca za azil, njegovo življenje. V praksi to življenje pogosto ni ne v rokah prosilca ne v rokah odločevalca, ampak v rokah prevajalca, ki pa ne pozna razmer v državi izvora in lahko marsikaj narobe prevede in potem to dobi povsem drugačen pomen. Odločevalci namreč odločajo na podlagi tega zapisa, ki je prevod prosilčevih besed, ne pa na podlagi intervjuja samega.

»Ko si zaprt v azilnem domu, si iz dneva v dan pod večjim pritiskom, kaj se bo zgodilo s tabo, kakšna bo odločitev države. To je grozen čas.«

Kakšna pa je bila vaša izkušnja z inšpektorico, ki je opravila intervju z vami in odločala v vašem postopku?

Brez komentarja.

Življenje se je verjetno spremenilo, ko ste dobili status azilanta?

Ko sem dobil status azilanta, je bilo vse lažje. Na izbiro sem imel, ali začnem delati ali pa začnem študirati in kar najbolje poskrbim za svojo prihodnost. Odločil sem se za slednje. Zdaj končujem študij na Fakulteti za strojništvo v Ljubljani. Življenje prosilca za azil in življenje azilanta se ne more primerjati, čeprav živiš v isti državi, v istem mestu. Ko si zaprt v azilnem domu, si iz dneva v dan pod večjim pritiskom, kaj se bo zgodilo s tabo, kakšna bo odločitev države. To je grozen čas. Poleg tega ne moreš v mesto, seveda lahko greš s kolesom, a v Sloveniji je skoraj pol leta hladno vreme, vsak dan ne moreš peš v središče Ljubljane. Ljudje v azilnem domu imajo zato logično veliko težav z depresijo, saj so v stiski. Vzemimo fanta, starega 25 let. Zanj sedenje in risanje ni zadostna aktivnost. Ukvarjati se mora s športom, iti med ljudi, se učiti o Sloveniji.

Kakšne pa so vaše izkušnje z odnosom ljudi na ulicah?

Imam zelo dobre izkušnje, ljudje so res prijazni. A vprašanje je, kako bo v prihodnje. Več beguncev oziroma tujcev bi to splošno mnenje lahko spremenilo, na slabše. Bratranec že dolga leta živi na Švedskem, v Stockholmu. Razlagal sem mu, kako prijazni so ljudje v Sloveniji. In je dejal, tudi na Švedskem so bili ljudje zelo prijazni do beguncev pred 37 leti, danes pa ni več tako. Tudi sam sem bil pol leta na študentski izmenjavi na Švedskem in sem to spoznal na lastne oči. Tu so ljudje do tujcev zelo prijazni, na Švedskem pa ni več tako.

Še nedavno ste bili prosilec za azil, zdaj pa prosilcem za azil pomagate.

Oktobra lani je UNHCR iskal prevajalce, ki znajo slovensko, angleško in farsi, za na mejo. Za vzpostavljanje stikov med predstavniki ZN, predstavniki slovenskih organizacij in prihajajočimi tujci. Sredi novembra sem sklenil pogodbo za delo prevajalca s Slovensko filantropijo in zanjo delam še danes.

Kako je bilo tedaj, kako ste vi videli delo policije in drugih organizacij na meji s Hrvaško?

Prostovoljci so bili vsi zelo prijazni, pomagali so ljudem z vsem srcem, čeprav za to niso bili plačani. Tudi s policisti sam nisem imel nobenih težav. Še posebno dobro smo se razumeli, ko sem delal v Lendavi. Zelo so bili prijazni do mene in do ljudi, ki so prihajali. Spomnim se, kako smo včasih, ko ni bilo nobenih ljudi, sedeli skupaj s predstavniki Rdečega križa, Civilne zaščite, policisti ob treh ponoči, pili kavo in se pogovarjali o tem in onem. Sam imam predvsem zelo dobre izkušnje pri delu na meji. Kar je bilo morda slabih izkušenj, pa so po mojem za to krivi dolgi urniki, nočna služba, neprespanost in pritisk. Tudi policija je sčasoma postala bolj stroga in nedostopna, za kar je po mojem delno krivo tudi to, da so v večjem številu začeli prihajati policisti iz drugih držav.

Zgodbe ljudi, ki so bili na meji, so podobne, govorijo o strpnosti in razumevanju. V notranjosti države pa se širita strah in nestrpnost. Krivdo utegnejo nositi tudi mediji, ki ne znajo ali nočejo pokazati prave slike?

Ljudje, ki živijo v Sloveniji, ne hodijo na mejo, dovoljenja, da bi šli med begunce v azilni dom ali na kako drugo lokacijo, tudi nimajo, zato niso v stiku s temi ljudmi in vse skupaj opazujejo le prek medijev. Mediji imajo lahko pozitiven in negativen vpliv na ljudi. Velika večina stvari, o katerih bi lahko poročali, je lepa in prijetna, ampak včasih storijo ravno nasprotno. Na televiziji sem videl starejšo begunko, ki je dejala, da noče ostati v Sloveniji, ker je to revna država. Nekdo pa je dejal, da raje umre, kot da ostane v Sloveniji. Ampak iz lastnih izkušenj lahko povem, da je bilo med polmilijonsko množico ljudi, ki so prečkali državo, zelo malo takih, ki bi imeli negativno mnenje o Sloveniji ali Slovencih. Na meji sem delal kot prevajalec tudi po 15 ur na dan, in ko sem govoril s temi ljudmi, je velika večina dejala, da je policija do njih korektna, da so prostovoljci, ki so jim pomagali, zelo prijazni. To bi morali brati v medijih, ne pa izjav nekaj ljudi, ki so bili morda jezni, utrujeni, negotovi in so se odzvali, kot so se.

Tudi prosilci za azil, ki so zdaj nastanjeni na nekaj skupnih lokacijah, pogosto izločeni iz družbe, bodo težko postali njen del, prej nasprotno.

Ko sem bil v azilnem domu, je bilo tam največ 80 prosilcev za azil in Slovenija je vedela, da prihaja več ljudi, od katerih bodo nekateri tu vložili prošnjo za azil, a se na to ni dobro pripravila. Ne vem, zakaj temu rečejo begunska kriza. Če bi se na prihod beguncev pripravili, to ne bi bila kriza. Še danes se zdi, da Slovenija nanj ni pripravljena. Obstajajo nekatere preproste rešitve, ki pa jih Slovenija ne izvaja. Prosilci za azil, ki so nameščeni na Kotnikovi ulici v Ljubljani, imajo recimo precej boljše razmere za bivanje kot pa tisti v azilnem domu. Od azilnega doma do središča mesta je skoraj uro hoda. Ker imajo obroke opoldne in ob šestih popoldne, je ta čas še bolj omejen. Poleg tega so v azilnem domu družine, mladoletniki in odrasli prosilci. Tudi nastanitev za prosilce v Logatcu je dokaj odmaknjena od središča. Otroci, ki so se zdaj vpisali v šolo, recimo hodijo 45 minut do šole, pa so stari šest, sedem let. Nekatere težave so tudi z zdravstveno oskrbo za prosilce za azil. Ne vem, zakaj je položaj tako slab, ampak Slovenija bi morala tem ljudem omogočiti boljšo zdravstveno oskrbo. Tu so nosečnice in ljudje z različnimi resnimi zdravstvenimi težavami, ki jih ne morete odpraviti z lekadolom. Za zdravje teh ljudi bi morali poskrbeti, čeprav nimajo zdravstvenega zavarovanja.

»Zdravstvena oskrba za prosilce za azil je slaba. Tu so nosečnice in ljudje z različnimi resnimi zdravstvenimi težavami, ki jih ne morete odpraviti z lekadolom.«

Najočitnejša novost na Kotnikovi ulici v Ljubljani, kjer je nameščenih okoli 80 odraslih moških prosilcev za azil, je nenehna prisotnost policije, ki bolj ali manj preži na prosilce, kadar ti stopijo na ulico.

Za policiste je to pač nekaj vsakdanjega, opravljajo svoje delo, popišejo posameznega prosilca za azil in to je to. A za te ljudi, ki jih neprestano popisujejo na ulici pred stavbo, v kateri živijo, vsakič, ko stopijo ven, to ni prijetno. Vse to opazujejo mimoidoči. Ti ljudje so tu novi in se sprašujejo, zakaj policija to počne, večina se sprašuje, ali jih želi Slovenija deportirati. Pristojni bi jim lahko vsaj pojasnili, zakaj policija to počne. Informacije so za te ljudi zalo pomembne, a pravih informacij pogosto nimajo. Podobno je bilo na meji, ko so ljudi premeščali z enega mesta na drugo, iz ene države v drugo, ne da bi jim povedali, kaj se dogaja. Bilo je, kot da bi jim zavezali oči in jih premikali iz kraja v kraj.

Zadnje dni delate tudi na osnovni šoli v Logatcu kot prevajalec med otroki in učiteljicami ter socialnimi delavkami. Kako ti otroci doživljajo vpis v šolo?

Res so ljubki. Za večino je to sploh prvič, da gredo v šolo. Vsi so zelo vznemirjeni in navdušeni. Tudi v šoli je zanje vse novo. V državah, iz katerih prihajajo, se deklice in dečki šolajo v ločenih razredih, tu pa so vsi skupaj. Učijo se jezika predvsem prek igre. Tudi to je drugače, kot je v navadi v državah, iz katerih prihajajo, kjer je šola nekaj veliko strožjega. So pa v šoli težave in po mojem bodo tudi v prihodnje, saj učitelji niso vajeni podajati znanja otrokom, ki govorijo drug jezik.