Dr. Gabi Čačinovič Vogrinčič

»Morda bo res ostalo precej ljudi, ki se ne bodo odpovedali tekmovalnosti, ki hočejo nehati živeti. A verjamem, da bo več nas drugih, živih, ustvarjalnih, solidarnih, ki bomo varovali človekovo dostojanstvo in socialno pravičnost.«

Stari starši iz Slovenj Gradca javno čustveno doživljajo odločitev centra za socialno delo, da se njihova vnuka dodelita v rejništvo drugim, pri tem pa imajo podporo mnogih, zato so se tisti, ki odločitev centra podpirajo, znašli v težkem položaju. Odločitve ne morejo pojasniti, ker ne smejo razkriti vseh podatkov. Ministrstvo za družino je zagato poskušalo rešiti tudi tako, da je poleg socialne inšpekcije povabilo tudi Gabi Čačinovič Vogrinčič, naj pregleda ravnanje centra. Gabi Čačinovič Vogrinčič je zaslužna profesorica na ljubljanski fakulteti za socialno delo in glavna zagovornica koncepta delovnega odnosa v socialnem delu, ki rešitve za tiste, ki potrebujejo pomoč, soustvarja skupaj z njimi. Je tudi zelo kritična do današnjega sveta in trdi, da je že zdavnaj prišel čas, ko bi morali zavrniti nesprejemljivo.

Se pogosto zgodi, da vas prosijo za mnenje v kakšni zadevi?

So obdobja, ko se to večkrat zgodi, in obdobja, ko se sploh ne. Ker sem rdeča, med vladavino Janeza Janše nisem bila nikamor povabljena, tudi na televizijo ne. Razen v verski program. Sicer nimam zadržkov, če gre za stroko in lahko o temi verodostojno govorim.

Kaj mislite s tem, da ste rdeči?

Da sem stara socialistka. Sem tudi soustanoviteljica Gibanja za trajnosti razvoj Slovenije in verjamem, da je prihodnost lahko le ekološki socializem. Verjamem tudi v možnost samoupravljanja. Zdaj bi zmogli. In absolutno verjamem, da moramo narediti vse za socialno pravičnost in človekovo dostojanstvo.

Zakaj bi zdaj zmogli samoupravljanje?

Takrat se je zdelo, da je vse urejeno in da se nam ni treba truditi. Zrasla sem v tistem ugodju, ko smo imeli vsi malo, vendar vse. Javno šolstvo, zdravstvo, počitniške domove. Živeli smo z upanjem v dobro in računali s tem, da bo tako tudi za naše otroke. Osemdeseta leta prejšnjega stoletja so bila najbolj demokratičen čas mojega življenja. Bili so slišani vsi raznoliki glasovi, začeli smo graditi svet, ki bo drugačen. In misli smo, da zmoremo sami. To je bila moja naivnost. Razočarana sem nad seboj, da nisem začela takoj vpiti, ko sem videla, da se nam dogaja nekaj, kar je nesprejemljivo. In nesprejemljivo je bilo takoj.

Kdaj ste to videli?

Ob prvih zapiranjih tovarn in pri novem jeziku, ki ga je prinesel že Demos. Presunilo me je, ko je Jože Pučnik s takim sovraštvom rekel, da Jugoslavije ni, da gre za Slovenijo. So zdaj ljudje taki, sem se vprašala. In kako da Jugoslavije ni, če pa je bila cela moja domovina.

Socialni delavci se srečujete s tistimi, ki so največji poraženci družbe.

Tako je. Vedno več jih je. Zakonodaja nam podeljuje vse več moči, vendar je vmes tudi zla moč, ki izhaja iz socialnopolitičnih rešitev, ki so katastrofalne in nesprejemljive … Gospa, ki je nekoč pospravljala na naši fakulteti, ima na mesec 380 evrov pokojnine. Varstvenemu dodatku se je odpovedala, ker je edina stvar, za katero je v življenju privarčevala, stanovanje.

Njeni dediči bi morali stanovanje prodati in poplačati, kar je prejela z varstvenim dodatkom?

Ima sinova, ki imata prekarno zaposlitev. Doma nočejo uničiti. Kakšna zakonodaja je to? Se nam meša? Prepričana sem, da smo razvili vrhunsko teorijo in prakso socialnega dela. Ljudi učimo, kako delati s spoštovanjem socialne pravičnosti in človekovega dostojanstva ter soustvarjati. Ampak za to potrebujemo čas. V primeru, o katerem se zdaj veliko govori, so bili tudi trije meseci morda premalo, stari starši so sodelovanje prehitro prekinili, delo se je šele prav začelo. Socialni delavci rešitve za ljudi soustvarjamo z njimi. Pravkar smo v projektu, pri katerem sodelujemo z Norvežani, delali smo z 21 družinami, ki jim pravimo družine s številnimi izzivi. So na dnu, živijo od socialne pomoči, imajo stanovanjske in zdravstvene težave, otroci imajo težave v šoli. Vse družine so napredovale. Dobile so več človeškega dostojanstva, ker smo bili sogovorniki, ki v ljudeh vidijo dobro. Ampak delali smo eno leto, iz tedna v teden.

Razočarana sem nad seboj, da nisem začela takoj vpiti, ko sem videla, da se nam dogaja nekaj, kar je nesprejemljivo. In nesprejemljivo je bilo takoj.

Želite poudariti, kako redko se to zgodi?

Ne zgodi se redko, a socialno delo je res težko.

Zakonodaja sili centre, da je ponekod večina dela samo vnašanje podatkov v računalnik in tiskanje odločb.

Poleg tega odločbe še zaostajajo, so napačne ali krivične. Socialni delavci so v to prisiljeni. Pravijo mi, da opravljajo pravo socialno delo v prostem času, včasih na skrivaj. Vedno jim odgovorim, da te nihče ne more prisiliti, da ne opravljaš socialnega dela.

Ampak moraš ga v prostem času.

Ne, tudi med delovnim časom ga lahko, ampak moraš biti pogumen, tvegati, se upreti. Vodstva centrov za socialno delo pogosto niso iz naše stroke in ne razumejo, za kaj pri socialnem delu gre. Pa tudi upravnoadministrativni pritisk na CSD je velik. Naš koncept pomoči zahteva spremembo paradigme, zahteva upor, zahteva delo v nasprotju z običajnim. Socialno delo izhaja iz etike udeleženosti. Slišiš vse glasove in skupaj delamo korake naprej, vztrajno in počasi. Sestavljaš sestavljanko. Socialno delo je nastalo pred več kot sto leti kot poklic, ki vstopa na področja, ki jih pravo ne normira. Moraš delati drugače, edinstveno, v izvirnem delovnem projektu, saj gre vedno za edinstvene življenjske situacije. Zdaj pa je drugače prepovedano. Zdaj imaš razvid del in nalog, vneseš podatke v računalnik, ki pove, kaj se naredi, potem pa pišeš poročila v upravnopravnem jeziku. Na nekem centru za socialno delo so mi povedali zgodbo o materi s petimi otroki, ki je bila pred deložacijo, ker, tudi zaradi bolezni, ni plačevala vseh položnic. Socialni delavci so ji podelili izredno socialno pomoč, tretjo, kar je proti vsem pravilom. Družini so ohranili streho nad glavo. In jo rešili. Je ceneje, če daš pet otrok v pet rejništev? Mislim, da ne.

Samo bolj zakonito je?

Na robu. Mi ne moremo delati samo po črki zakona, res ne. Seveda ne proti zakonom, a vendar: v socialnem delu govorimo o soustvarjanju pomoči, ki nastaja v sodelovanju, v procesu, na novo. Moramo imeti odprt prostor, da sami odločamo. Ampak saj vidite, kako je, ko sami odločamo … Za vse je najlažje, če je vse predpisano in delaš samo kljukice. O človeških življenjih pa nihče ne govori.

Se da zato razumeti, zakaj ljudje podpirajo stare starše, ki zdaj v javnosti tako čustveno doživljajo posledice odločitve velenjskega centra za socialno delo? Morda ljudje ne zaupajo centrom.

To je hkrati krivično do centrov in razumljivo. Zelo spoštujem institucijo centrov za socialno delo in mislim, da je nujno potrebna in koristna. V centre pridejo vsi, največje žrtve tega groznega sistema, največje siromaštvo in največja nemoč. Zdaj so centri obremenjeni z odločanjem na klik. Ni vedno tako, dobre zgodbe prevladujejo, a o njih se ne govori. Mnogi čutijo, da bi centri lahko dali, pa po zakonu ne morejo toliko, kot ljudje želijo ali potrebujejo. Tudi to je bolje kot nič. Če na centru dobiš minimalno socialno pomoč ali če dosežeš, da se ti nasilnež ne more več približevati, je bolje kot nič. Ampak želim več kot to. V projektu, ki sem ga omenjala, smo skoraj spregledali enega od izzivov, s katerim se srečujejo te družine. To je strah pred učnim neuspehom otrok. Gre za družine, ki same ne morejo pomagati otrokom. Nimajo dovolj znanja, šola pa je krivična. Revni otroci so slabše ocenjeni, brez pomoči staršev ne gre. Pri socialnem delu ni dopustno, da bi rekel, delajte več doma in otroke naučite delovnih navad, jaz bom pa preverjala, ali to res delate. Skupaj z družino moraš vstopiti v proces, v katerem podpreš starše in otroke ter spreminjaš odnose znotraj družine.

Pred leti ste dejali, da »naša šola ni naravnana v podporo otroku, ampak v izločanje, ocenjevanje, razvrščanje, v iskanje neznanja«.

Ko govorim z učitelji, vidim, da nočejo biti tako usmerjeni, ampak šola tako deluje. To je strašno žalostno spoznanje. Moja vizija je šola, ki je od vseh. Kjer lahko vsak napreduje po svoji edinstveni poti, kjer vsak dobi podporo, da je uspešen na svoj edinstveni način, kjer ga nihče ne izloči. Brez take šole bomo jutri sužnji.

Kaj je vzrok, da šola reproducira neenakosti?

Začelo se je z groznim nesporazumom, po katerem je šla šola v družino in družina v šolo. Šola bi morala biti od vseh, ampak tam bi moral biti tudi otrok sam, samostojen. Šola bi ostala v šoli, tam bi potekali učenje, pomoč, napredovanje. Družina ima druge pomembne naloge, a ne more biti dobro, če se učenje preseli v družine in k inštruktorjem.

Otroci izobraženih staršev pa imajo doma pomoč?

Učitelji mi pravijo, da otrok ne more biti prav dober ali odličen, če starši ne delajo z njim ali celo namesto njega. To je popolnoma noro. Otrokom sporočamo, da ničesar ne zmorejo sami. Obstaja tudi pritisk staršev, ki z odvetniki prihajajo v šolo, ker hočejo, da imajo otroci štirico ali petico. Povabili smo jih v šolo, in če doma delajo z otroki, potem jih bodo želeli tudi ocenjevati. Šolo smo pohabili s tem, da ji nismo dali avtonomije in samostojnosti ter otrokom pustili, da v šoli delajo samostojno. Učitelji ne bi smeli biti zgolj ocenjevalci, morali bi biti zavezniki otrok. Vendar niso usposobljeni za odnos z otrokom, v katerem bi soustvarjali učenje.

Ko ste kritizirali šolstvo, ste rekli tudi, da ga je mogoče hitro spremeniti.

Odnos med učiteljem in učencem se da hitro spremeniti. Starši in učitelji se moramo naučiti spoštovati otroštvo, saj ga prezremo, ko delujemo iz prepričanja, da vse vemo bolje od otrok, in jih ne poslušamo. Otrokom iz revnih družin moraš prisluhniti in skupaj z njimi začeti od tam, kjer so. Če ni dovoljeno ne znati, se lahko otroci samo navadijo znati. Samo ponavljati tisto, kar jim je bilo rečeno.

Učne težave imajo pogosteje revnejši otroci.

Seveda, ker imajo manj ali nič pomoči od doma. Šola se preveč razslojuje. Šole, ki bi zavestno poskušala ustaviti razslojevanje, še ni. Malo sem naivna, a mislim, da bi morala in da lahko obstaja šola, v kateri bi učitelji podprli otroka, da bi razbil svoje okove oviranosti in nesreče in korakali vštric z vrstniki.

Zakonodaja socialnim delavcem podeljuje vse več moči, vendar je vmes tudi zla moč, ki izhaja iz socialnopolitičnih rešitev, ki so katastrofalne in nesprejemljive.

Kaj je vzrok, da šola razlaga snov na tak način, da odvrača ravno revnejše?

Družine, ki so sodelovale v našem projektu, ne znajo pomagati otroku pri šolskem delu. Doma nimajo računalnikov, ne znajo matematike in fizike. Učitelji mi pravijo, da ne morejo delati z otrokom, ker starši ne sodelujejo. Potem mora pač učitelj narediti vse sam! Šola je prostor, v katerem se mora dobro učenje zgoditi, učitelji so strokovnjaki. Ne vem, kdaj so nekateri učitelji izgubili to notranjo moč in veselje delati z otroki. Ne vem, od kdaj je nujno samo tekmovati.

Ste pa razmišljali o tem vprašanju?

Verjetno je vzrok v tem, da se ne naučijo delati z otroki, biti v delovnem odnosu z njimi, kot pravimo pri socialnem delu. Učenje je postalo zgolj: jaz tebi povem, ti ponoviš. Učenje se ne soustvarja, razred ni učeča se skupnost, v kateri se slišijo vsi glasovi. Če bi bila na vsaki učiteljski mizi konvencija o otrokovih pravicah, bi bil svet drugačen. Na nobeni mizi je ni. Spoštovanje otroštva je nuja današnjega časa. Otroštvo ni prehodno obdobje, ki ga na neki točki zakrknemo. Otrokov glas smo prekrili s tisoč zahtevami. Neka učiteljica mi je rekla, da se je začela spraševati, kakšna učiteljica je, potem ko je njena hčerka začela hoditi v šolo. Rekla je, da je videla, kako z njo delajo drugi učitelji, in se zavedela, da je sama delala enako slabo. Učitelji so dobri ljudje. Če ne štejem tistih štiriindvajsetih iz Kranja, ki so nasprotovali nastanitvi begunskih otrok, ne vem niti za pet učiteljev, ki otrokom ne bi želeli dobro. Morali pa bi jih usposobiti, da bi znali pri vsakem otroku razviti občutek lastne vrednosti. Ampak vse v družbi sili v nasprotno smer. V šolah ni več sodelovanja, ampak samo tekmovanje. Eden od staršev, katerih sin je v sedmem razredu tri tedne s hudo virozo ostal doma, je prosil njegove sošolce za zvezke, pa mu jih niso hoteli dati. Moral je prositi njihove starše.

Vendarle je treba pripraviti ljudi za svet, v katerem bodo živeli. Da bodo zaslužili dovolj za preživetje. Ta svet je zelo tekmovalen.

Govorite, kot da je to naša usoda. Študentom sem prepovedala, da uporabljajo besedno zvezo »pripraviti koga do česa«. Ne boste me prepričali, da lahko človek v tem svetu preživi samo z zlomljeno hrbtenico in brez občutka lastne vrednosti. Pravite, da morajo ljudje zaslužiti za preživetje. Mislite na tiste bolgarske delavce v Starem trgu pri Ložu? Na prekarne delavce sveta? Za to, kar ta svet potrebuje, ni potrebna nobena šola. To znamo že zato, ker smo ljudje in nočemo umreti od lakote in groze. Šola bi te morala usposobiti za to, da si pokončen človek in uporabiš svoje znanje.

Večkrat ste širili idejo univerzalnega temeljnega dohodka.

Seveda. Ta naš zakon o socialnih prejemkih je pisan kot okvir, da bi peščici goljufov preprečili zlorabo sistema.

Mislite na preverjanje, ali si upravičen do socialne pomoči?

Ja, ljudje so lačni, komaj se preživijo, pa morajo dokazovati, da potrebujejo pomoč. Na drugi strani pa nekateri nekaznovano delajo veliko škodo vsem nam, predvsem socialni državi.

Omenjali ste visok znesek univerzalnega temeljnega dohodka, od šesto do tisoč evrov na mesec.

Ideji univerzalnega temeljnega dohodka očitajo, da potem ljudje ne bodo delali. Lepo prosim, delo je bistvo življenja in temelj dostojanstva. Ne vem, kdo bo ležal na kavču in gledal v zrak, razen če je to edino, kar mu ostane.

Verjetno bi se nekaj ljudi odpovedalo delu, ki ga zdaj opravljajo, če bi v vsakem primeru dobili toliko denarja.

In to pravico bi imeli. Ne gre za »toliko« denarja, gre za denar za dostojno preživetje. Če bi bil univerzalni temeljni dohodek, ubogim delavcem ne bi bilo treba umreti od dela. Lahko bi si spočili dušo in iskali pot.

To bi bil konec kapitalizma.

Ja. To tudi hočem. V prejšnjem stoletju se je kapitalizem spravil s socialno državo, zdaj pa imamo spet kapitalizem izpred dvesto let. Najmanj, kar moramo delati v tej državi, je, da podpiramo stranke, ki v središče postavljajo socialno državo. Morda sem naivna, morda verjamem v utopijo, ampak potem se zavestno odločam za naivnost. Nedopustno je, da so že v šoli otroci neuspešni, da so luzerji.

Tudi pozneje se ljudje delijo na zmagovalce in poražence. Morajo biti tekmovalni, saj je vedno kdo, ki jih želi premagati, jim vzeti delovno mesto ali posel.

Ampak potem se lahko trudiš za kaj drugega, za socialno pravičnost, za pomoč. Lahko noč in dan garaš, da bo begunski otrok imel sogovornika, ki ga spoštuje, in mu dal možnost, da v življenju preživi. Ko se šolam nalaga, naj spodbujajo konkurenčnost in podjetnost, se zgrozim.

Zakaj? Ker se v tem vidi želja, da bi ljudi popolnoma podredili, tudi osebnostno?

Kot bi prišel sam bog na Zemljo in rekel, bodite podjetniki. Muka te tekmovalnosti je v tem, da ustvarja poražence. Ali potrebujemo poražence? Ja, ta sistem jih potrebuje. Vsak človek mora imeti občutek lastne vrednosti in pri tem je otrok krivično odvisen od odraslih, od družine, tudi od učiteljev. Učitelj francoščine in pisatelj Daniel Pennac v knjigi, ki je v slovenščino prevedena kot Šolske bridkosti, piše, da je bil kot otrok neuspešen. V družini s štirimi otroki je veljal za luzerja. Tako so mu rekli doma, zguba, smet. Piše, kako strašno je s tem živeti, kako se vsi občutki zožijo na jezo in nemoč. Pravi, da so ga rešili štirje učitelji. Največ težav je imel s francoščino in nekoč mu je profesor rekel, Daniel, tvojih šolskih nalog ne bom več bral, saj je več rdečega kot črnila. Namesto tega boš vsak teden napisal poglavje romana, glej samo, da boš imel pri roki francosko-francoski slovar, da bo vsaka beseda pravilno napisana. Učitelj je začutil, da ima kaj povedati, zato ga ni mučil s pravopisom, ampak ga je usmeril na drugo pot. Pennac pravi, da je pogosto sanjal, da ve, kako bi moral napisati, a ko je pogledal svoje roke, jih ni videl, ampak je videl samo prazne rokave. Mislim, da je to uporabna prispodoba. Naloga učitelja je, da v rokavih učencev poišče roke in jih nežno potegne ven. Mi pa iščemo ljudi za vnaprej pripravljene kalupe. Neka vzgojiteljica mi je povedala, da ji učitelji očitajo, da šestletniki prihajajo v šolo, ne da bi znali 45 minut sedeti pri miru. Zaradi takega odnosa imamo med ljudmi naučeno nemoč.

Ampak če se kdo odpove tekmovanju in tekmovalnosti, je to za preostale samo dobro. Zanje to pomeni, da imajo tekmeca manj.

Morda bo res ostalo precej ljudi, ki se ne bodo odpovedali tekmovalnosti, ki hočejo nehati živeti. Ljudi brez časa za življenje, brez medčloveških odnosov, brez smisla. A verjamem, da bo več nas drugih, živih, ustvarjalnih, solidarnih, ki bomo varovali človekovo dostojanstvo in socialno pravičnost.

Ravnanje centra za socialno delo v primeru dodelitve dečkov iz Velenja v rejniško družino ste odločno podprli. Ampak zdaj ste rekli, da so bili trije meseci morda premalo.

Potrebovali bi več časa za sodelovanje, več časa za soustvarjanje te dobre odločitve. Ves čas gre vendar za otroke. Ni center prehitro odnehal, ampak stari starši. V načrtu je bilo, in še vedno je, da bi stari starši ostali to, kar so bili, torej da bi skrbeli za otroka ob koncu tedna in praznikih, vmes pa bi pomagala rejniška družina. To bi se moralo začeti konec marca, zgoditi bi se moral prvi obisk pri rejniški družini, stari starši bi vnuke pospremili tja. Ko se sodelovanje preneha, socialni delavci morajo odločiti sami, odločitev strokovno utemeljiti in prevzeti odgovornost. Ne morejo iti na nož s starimi starši. Ukrepali so v dobro otrok in nesprejemljivo je, da zdaj ulica sodi in odloča o njihovem ravnanju. Strašno me skrbi, kaj bo zdaj. Center bi moral čim prej nadaljevati pogovor s starimi starši, mora se začeti proces dogovarjanja o stikih. Ta politična ulična norost dela veliko škodo otrokom in starim staršem.

Oni pravijo, da so sodelovanje prekinili ravno zato, ker je center njim, tako pravijo, neutemeljeno odrekel rejništvo.

Ko je center predlagal rešitev, se je zdelo, da se s tem strinjajo. Tako vsaj piše v vseh zapisnikih. Menim, da bi bila to odlična rešitev. Starim staršem se ne bi nič vzelo, ostali bi stari starši. Razumem njihovo bolečino, trpljenje in boj. Kaj pa reče vas in okolica, ki vidi samo to, da so jima vzeli otroke? Rešitev, ki je nastala v soustvarjalnem procesu socialnega dela, se šele mora zgoditi. Zdaj je videti, da ni mogoče, da bi stari starši obiskali otroke pri rejnikih. Sprašujem se tudi, ali bodo rejniki, ti dobri ljudje, zdržali, ko bodo imeli celo Slovenijo proti sebi.

Za to, kar ta svet potrebuje, ni potrebna nobena šola. To znamo že zato, ker smo ljudje in nočemo umreti od lakote in groze.

Na ponedeljkovem protestu je bil tudi plakat, na katerem je bil poziv rejnikom, naj sami pripeljejo otroka k starim staršem.

Vidite, kako daleč gre ravnanje ulice, kakšno strašno škodo povzroča? Zdaj rejniki niso tisti, ki želijo predvsem pomagati otrokoma in tudi starim staršem. Postali so sovražniki, čeprav niso oni odpeljali otrok, samo toplo so ju sprejeli. Center je našel najboljše možne rejnike. Vsi sprašujejo, ali stari starši res nikoli ne bodo mogli biti rejniki. To ni nemogoče. Lahko bo šel proces v to smer. A otroka zdaj potrebujeta rejniško družino in stari starši pomoč. Ne morem govoriti o vseh stvareh, ampak strokovne ugotovitve kažejo, da zdaj res ne bi bilo dobro, če bi otroka ostala pri starih starših. Slednji pa bi se lahko okrepili s pomočjo rejniške družine. Socialno delo je popolnoma nemočno, ko se sodelovanje neha, in zato mora nujno iskati in ustvariti nove možnosti za sodelovanje.

Takrat pride na vrsto moč centrov za socialno delo.

Centri imajo moč javnih pooblastil in jo tudi morajo imeti, saj morajo odločiti o izrednih hudih težavah in stiskah ljudi. Ta moč tudi vedno ustvarja neko nezaupanje in strah pred centri. Vem, da v primerih rejništva centri delajo res dobro, kadar opravljajo socialno delo. Socialni delavci ne morejo in ne smejo za računalnikom slediti črki zakona, ne da bi bili v izvirnem delovnem projektu pomoči skupaj z ljudmi. Skupaj s sorodniki, vrtcem, šolo, zdravniki in drugimi je treba stkati mrežo in jo vzdrževati. Ko si prisiljen v intervencijo, je to strašna muka, ki se je socialni delavci izogibajo kot hudič križa, in dolgo poskušajo sodelovati, da bi dosegli dogovor. Poglejte samo, kolikokrat so obsojeni, da niso posredovali dovolj zgodaj.

Tudi v tem primeru je tako. Očita se jim, da niso posredovali, preden je bila mama umorjena.

Spomnim se, kako so mi na nekem centru pravili, da so naslednji dan že osmič dogovorjeni z neko gospo, ki naj bi pobegnila od grozno nasilnega partnerja. Imeli so pripravljeno mesto v varni hiši in avtomobil, ki bi jo odpeljal tja. Rekli so mi, da se na smrt bojijo, da bo še osmič rekla ne. Ko jo bo nazadnje ubil, jih bodo pa spraševali, kaj so delali. In kaj naj bi naredili? Bi ji morali potegniti vrečo čez glavo in jo na silo vreči v avto? In kaj bi se jim potem očitalo? Kot vem, mama ni prosila za pomoč. Socialni delavci imamo strašno težko delo. Res pa je, da smo pri njem lahko uspešni samo pod pogojem, da so izkušnje ljudi z nami takšne, da nam zaupajo.

Stari starši očitno ne razumejo, zakaj je center ravnal, kot je. Ali to kaže na neuspeh socialnih delavcev?

Ne vem, mislim, da ne. O tem lahko razmišljamo, ampak vedeti moramo, da razmišljamo za nazaj. Iz vseh sprotnih zapisov izhaja, da so govorili o vsem, da so stari starši sodelovali in da so ravnanje centra videli kot pomoč. Morda je bilo tako, kot je na primer pogosto pri ločitvah, ko si zakonca večkrat rečeta, da bosta šla narazen, a je poziv na sodišče vseeno strašen šok. Morda so se stari starši zavedeli šele, ko bi bilo treba iti na obisk k rejnikom. Ampak vseeno je nenavadno, da tega niso povedali socialnim delavkam, ampak so se obrnili na odvetnika in medije.

Ne morem govoriti o vseh stvareh, ampak strokovne ugotovitve kažejo, da zdaj res ne bi bilo dobro, če bi otroka ostala pri starih starših. Slednji pa bi se lahko okrepili s pomočjo rejniške družine.

V mnenju centra za socialno delo Slovenj Gradec piše, da stari starši za otroka ustvarjajo toplo in sproščeno vzdušje. Res je težko razumeti, kako bi kdo na podlagi tega mnenja odločil, da lahko za otroka skrbijo le ob koncu tedna in praznikih.

Čestitala bi socialnim delavkam, da so poleg vsega, kar so videle, videle tudi lepo vzdušje, in to tri tedne po smrti hčerke starih staršev in matere vnukov. Ampak to je eno in zaradi tega bosta vnuka vsak konec tedna pri njih. Nekaj drugega pa je podpora in pomoč tri- in petletnemu otroku. Poleg tega je ta rešitev začasna in se lahko, v procesu sodelovanja, spremeni. To je muka socialnega dela. Sodnik razsodi, zdravnik postavi diagnozo, mi pa ničesar ne moremo narediti brez ljudi, ki so pripravljeni vzdržljivo soustvarjati rešitev. Kar delamo, je javno in vsakdanje, zato ima vsak, ki ima pet minut časa, o našem delu mnenje.

Ni tu ena od glavnih težav prav to, da ne morete vsega povedati javnosti?

Glavna težava javnosti, ne stroke. Občutljivih stvari ne moremo razkriti in ni jih treba. Pomislite, da bi otroka poslušala in nekoč brala, da govorimo kaj slabega o njuni družini. Ali pa da bi stari starši poslušali zelo osebne stvari o sebi. Ta dva človeka sta naredila, kar sta v življenju lahko, z muko. Ko sem rekla, da delamo javno, sem mislila na to, da vsi vedo, da imamo v državi rejniški sistem, da centri odločajo o dodelitvah otrok rejnikom, da so zdaj ti otroci v rejništvu, da sta gospod in gospa hotela postati njuna rejnika, a njuni vlogi ni bilo ugodeno … To je javno in zdaj ljudje protestirajo. Pred zdravstvenimi domovi ne protestirajo, pred sodišči … No, pred sodišči protestirajo, ker imamo v Sloveniji politično stranko, ki to spodbuja. Ampak ni prav, da ulica odloča o vsem. Ni prav, ker dela strašno škodo prav tistim, ki potrebujejo pomoč in podporo: otrokoma in starim staršem.