Sarah Cohen-Scali: Max

+ + + +

Rasna čistost, kot se šika

Edgar Hilsenrath, judovski pripovednik, je v romanu Nacist in frizer duhovito popisal, kako arijski izvrševalec holokavsta postane frizer v Tel Avivu, kako zamenja identiteto, se preobleče iz krvnika v žrtev in kako kljub kar največji vizualni razliki, če bi resno vzeli vse stereotipe, ki so bili v obtoku, vse štima. So bili časi za takšno ironijo in nekaj je je ostalo tudi v duhovitem in hkrati malo srhljivem romanu Max; naslovni poba po težkih preizkušnjah, ki jim je izpostavljen z različnimi merjenji proporcev takoj po rojstvu in po nadaljnjih zahtevah vzgojiteljev, ki ga vzgajajo predvsem v duhu premoči in nadvlade nad vsemi izrojenimi in manjvrednimi, spozna judovskega fanta iz programa Lebensborn. Resničnega programa za izboljšanje rase in poselitev svobodnih vzhodnih prostranstev, osvobojenih Slovanov, in ta mu je edini kos. Še bolj brezobziren, trmast, vzdržljiv kot Max, ki je itak maximalno vse, kar se od pripadnika superiorne rase zahteva. Zato se spoprijateljita, čeprav kamerad ni povsem za stvar; še vedno se spomni vsega, kar so tisti, ki ga navdušujejo za zdrave naci ideale, storili njegovim najbližjim. In širše.

Max se je v zagrizenega nacija naredil, je samokreacija, že dan rojstva si, kot pravi jurišnik, izbere skoraj sam, in to je seveda dan samega Vodje; prvi po rezultatih pri ideoloških predmetih, najbolj nepopustljiv pri ovajanju, vmes sodeluje pri tajnih operacijah, ko recimo s ’sestrami’ ugrabljajo otroke, za katere zvejo med nepomembnim igranjem z vrstniki, da bi jih izročili posvojiteljem, ki bi jih lahko naphali z zdravimi ideali.

Max je duhovita študija o genski manipulaciji in zraven o domoljubju, tako seveda posmeh vsem, ki nas hočejo nasititi s tem kruhom: Max je pravi domoljub in mati domovina je zanj vse, pa čeprav so medtem iz nje naredili koncentracijsko taborišče, z žico ločili ljudi, povzročili bombardiranje in porušenje mest, likvidacijo izrojenih in manjvrednih elementov. Vendar so učinki napumpanosti in domoljubja pogubni, ne samo za padle in ranjene, ne samo za posiljene ženske, ne samo za ločene družine; za vse, razen za tiste, ki grejo v samomor z istimi vznesenimi parolami, ker so medtem zaradi ponavljanja fraz o domoljubju nehali misliti in je zdaj prepozno za vse, razen za slovo. Patetično slovo, ki čaka slej ko prej vse preveč domoljubne oratorje in razpihovalce, ko se ob stiku z realnostjo razpoči retorični mehurček in je trd pristanek, v tem primeru na sovjetsko pustošenje Berlina in posiljevanje, ki si ga privoščijo osvoboditelji, skoraj neizbežen.