Prehod

Čas za Čas.

Ko v Srbiji – 100 km severno od Beograda – strmoglavi ameriški satelit, se tja poženejo ameriški in srbski agenti, med katerimi je tudi Liz Waid (Katarina Čas), Američanka slovenskega rodu: “Inače sam iz Ljubljane. Prije sam bila udata za nekog glupog Srba.” Katarina Čas se podpiše – tako kot se je v Volku z Wall Streeta (Švicarka slovenskega rodu, slovenska zastava, napis “Greetings from Slovenia”).

Da bo šla na misijo, ji prek skypa pove dolgolasec, ki ga igra Mick Garris, režiser številnih grozljivk, posnetih po zgodbah Stephena Kinga (Mesečniki, Stand, Izžarevanje itd). Na tablici takoj zatem zagleda fotko agenta Johna Smitha, ki jo bo spremljal – igra ga Ken Foree, ki ga je Romerova grozljivka Zora živih mrtvecev prelevila v kultno figuro, tako da je postal fetiš sodobnih grozljivk, prepoznaven iz vesolja. Ja, pa kaj še – ni ti ime John Smith, se pošali Liz, kot da bi hotela, da prizna: Okej, prav imaš, nisem John Smith, temveč jebeni Ken Foree! To, da se Katarina v nekaj trenutkih “spozna” z Garrisom in Foreejem, je signal, da je tisti padli satelit – padli angel, če hočete – le pretveza, da jo zmamijo med vrtoglave lovke grozljivih klasik, vse od Stvora in Odiseje v vesolju do Solarisa, Noči/Zore/Dneva živih mrtvecev, Crazies in celo Dreyerjeve Besede. Trenutki, ko se preteklost poravna s sedanjostjo, pa so vedno grozljivi. Nič ni srhljivejšega od vrnitve potlačenega. Predstavljajte si Alico v ćudežni deželi, le da belega zajca zamenja beli astronavt, ki – kot “monster from the Id”, kot nezavedno zgodovine – pade s temne strani Meseca.

Srbi so bili vedno večji cinefili kot Slovenci, zato ne preseneča, da je srbski Prehod praktično prvi film, v katerem se Katarina Čas naigra. Le cinefil bi si rekel: če sem že v film dobil bejbo iz Scorsesejevega Volka z Wall Streeta, potem si bom zanjo vzel čas. Hej, da vidim, kaj je Scorsese videl v njej! Čas za Čas. In res, čas zanjo in za njene reakcije si vzame, ko ji umre otrok, ko jo popadejo “spremenjeni”, “okuženi” ljudje, ko obtiči v distopičnem wastelandu, ko mora ubijati, ko se sooči z vesoljskim sferičnim “prehodom” in ko kleči pred astronavtom, ki deluje kot oni brezizrazno izrazni ocean v Solarisu. Veliko telenovel moraš preigrati, da znaš pravilno reagirati na šoke – telenovele so kolekcije reakcij na šoke, metadata skrajnih emocij. In Katarina Čas jih je preigrala ravno dovolj (Strasti ipd.), da je dobro opremljena. Če imaš dober smisel za humor, pa tudi ne škodi, a ne le zato, ker bi ti omogočal distanco do telenovelistične bombastičnosti, temveč zato, ker so grozljivke kot komedije – vedno hudo pretiravajo. Pretiravanje je v komediji in grozljivki mati modrosti. Zato agent Smith stalno ponavlja: “Sledim le poveljem!” Liz sledi srcu. In srce je večji tiran od zakona. Groza ima tudi svoje notranje življenje, ki ne čaka na Mesijo ali Apokalipso, temveč na to, da se začne.