Puščavska kraljica

Rojevanje zgodovine.

Gertrude Bell (1868-1926), popotnica, pustolovka, arheologinja, diplomatka, vohunka, je bila kombinacija Lawrenca Arabskega, Indiane Jonesa in Jamesa Bonda.

Ker jo je viktorijanska klima utesnjevala, se je podala v puščave Bližnjega vzhoda, kjer so jo iznajdljivost, spretnost, lucidnost in dobre zveze z lokalnimi glavarji prelevile v zaupnico njenega veličanstva, tako da je začrtala meje na Bližnjem vzhodu ter ustanovila Jordanijo in Irak. Puščavska kraljica jo prikazuje kot primer opolnomočene ženske (Nicole Kidman), toda žal na način, kot so žensko videle holivudske melodrame v tridesetih in štiridesetih letih – kot žensko, ki jo definirajo izključno njeni odnosi z moškimi. Moški – diplomat Henry Cadogan (James Franco), major Charles Doughty-Wylie (Damian Lewis) in T.E. Lawrence (Robert Pattinson) – prihajajo in odhajajo, Gertrude pa se prepušča puščavi, toda njeni tripi, njena srečanja s šejki in njene diplomatsko-vohunske poteze so nedogodki, le pesek, le non sequiturji, iz katerih ni mogoče sklepati, da tu nastaja zgodovina, še toliko bolj, ker jo Herzog prevede v Gertrudin kostum, ki poplesava v puščavi. Pravi Dogodki so njeni odnosi z moškimi. Vse ostalo je le dekoracija. Ali kot so učile stare holivudske melodrame: življenje ženske je le puščava, presekana s “srečnimi” trenutki. Ženska pač ne more imeti obojega, moškega in kariere, ampak mora izbrati – odločiti se mora le za eno. Ko se odloči za kariero, se odloči za puščavo. Kot Gertrude Bell.

(Kinodvor)