John Le Carré: Kotlar, krojač, mornar, vohun

+ + + + +

Po lisičji sledi

Ko prebiramo Le Carréja, se nam milo stoži; je dosleden negativ bondov in podobnikov, možaki v ofucanih rekelcih z zaplatami na rokavih, tete, ki ga samotno srkajo po univerzitetnih prizidkih v klavrnem stanju, pohabljeni patrioti, ki poučujejo na šolah in s tem vračajo znanje, pridobljeno na vohunskih seminarjih, osamljene in psihotične ruske obveščevalke, ki hočejo prestopiti; vse to je svet, ki je s hladno vojno in z izumom elektronskih presejalnikov informacij počasi izginil. Preživel je samo v žanru glede na dejstvo, da je svet kontrašpijonaže, iskanja dvojnih agentov, krtov in lisic, v takšni pionirski podobi izginil. Razen kot spomin na hrabre fante in zdaj postarane angleške prismuke, ki so se igrali vohunke z enako zavzetostjo, kot bi kdo drug gojil kakšnega od hobijev – vrtnice, pasjevzreja, ribolov, metuljeznanstvo, vremensko proučevanje ali ljubiteljsko druidstvo.

Ker je krta težko ujeti pod zemljo, saj živi v neki drugi dimenziji, na drugih ravneh in v drugem času, mora Smiley, ki mu je žena nekako hkrati z odpustitvijo iz Cirkusa, kot pravijo sektorju, pobegnila s sodelavcem, napraviti vzporedni labirint, v katerem je lov mogoč. To veličastno zgradbo zgradi iz spomina in papirjev, labirint iz poročil prekopira s tistim, ki je v njegovem spominu, vrstni red akcij in nenavadne reakcije sodelavcev v zvezi z Marvinom, velikim magom Čarovnije. Tako imenujejo poročila enega najvišjih virov, ki naj bi bil blizu samemu sovjetskemu vrhu, poročila o vojaških pomorskih vajah, o zaostrovanju odnosov z zavezniki, ocene tveganja – neprecenljivo, če je vsaj kaj res. Ker ni spodobno povedati, kdo je krt in kdo lisica, se nam Smiley vsaj smili, saj se v njegovo gradnjo vmešajo tudi osebni spomini, predvsem na pobeglo ženo Ann, in potem navijamo, da ne bo vsega zvrnil na njenega ljubimca.

Le Carré je klasik in morda najbolj izpostavljen vrh vohunarice. Vendar pa so njegova kompozicijska spretnost, ekonomija zapleta in karakterizacija tisto, kar ga zaradi natančne izgradnje ozadja in jezika, ki je predvsem s poimenovanjem tajnim službam ne samo vzel, temveč tudi dal, postavlja v svet zaresne literature. V napeto spisanem romanu uzremo družbeni presek, čeprav so njegovi reprezentanti predvsem in najprej vohuni, terenski in pisarniški, pa obnovimo spomin na čase, ko je bila hladna vojna velika geostrateška tema. Takrat, v času nastanka romana na začetku sedemdesetih let, se je zdel položaj enkraten in nerešljiv, enako kot se zdi danes večen in zlahka ponovljiv.