»Cesta zaperta.«

Maja Novak

13. 5. 2016  |  Mladina 19  |  Ihta

Bog mi pomagaj, spoznala sem, da nisem lojalna levičarka. Kar se tiče Milana Brgleza, sindikata delavcev migrantov in referendumov, ki naj bi po njihovem bili, pa jih po Brglezovo najbrž ne bo, se malone strinjam z desnico. Ne povsem, ampak skoraj. In ker nočem biti pravnica, saj o pravnikih nimam posebej laskavega mnenja, svojega nestrinjanja sploh ne znam blagoglasno pojasniti, niti se ne morem tako kot eden od pravniških apologetov, ki jih je zbobnal vkup Pahor, sklicevati na zdravo pamet, ker je, žal, nimam. Samo z zgodbico lahko postrežem. Takole gre.

Šel je Butalec po cesti in jezen je bil, ker mu je butalski dacar pojasnil, da mu bo obdavčil edino kozo, kot da je debela krava. V duši mu je vrelo od jeze in tudi v glavi bi mu vrelo, ko bi tam kaj bilo, in zato je z močjo, podeseterjeno spričo pravične jeze, zagrabil precejšnjo skalo ob cesti in jo zavalil na sredo vozišča, da bi tam promet ovirala in tako nagajala vsem Sobutalcem.

Pa je nekoliko pozneje mimo prišel županov tajnik, pokončen mož, cela dva metra visok, tako rekoč drugi najpomembnejši človek v Butalah. Zagledal je skalo in rekel: »Ejga, to ne bo dobro. Ko bi kateri od mimovozečih vozov ali kočij s kolesom zadel ob to skalo, bi se kolo strlo in odpadlo, voz ali kočija bi se prevrnila in huda nesreča bi nastala. To je treba preprečiti!«

Brž je čez cesto postavil improvizirano zapornico iz vejevja in desk, ki so se tam okrog valjale, vzel velik list papirja, ga na zapornico obesil in nanj napisal: ROAD CLOSED, STRADA CHIUSA, ROUTE FERMEE, pa še po kitajsko in rusko, nato pa se je v zadnjem trenutku domislil in v naglici nakracal še slovenski napis: CESTA ZAPERTA. »Tako nihče ne bo mogel po cesti, nihče ne bo skale povozil, zatorej nobene nesreče ne bo in promet bo zato glajše tekel,« je zadovoljno pomislil.

Toda kaj, ko so se pri priči zbrali Butalci, ki so ravno iz gostilne prišli, in začeli trditi, da ni pravica županovega tajnika, da cestne zapore postavlja; če že kdo, bi jih smelo le občestvo, torej butalsko ljudstvo. Hudo glasni in srditi so bili. Še ženske, otroci, starci in domače živali so se jim pridružili, da je célo zborovanje nastalo. Ampak županu, ki je kot po navadi zadnji na prizorišče pritekel, je bila zapornica všeč, in dal je sklicati butalske sodnike, sodne pisarje in notarje, kakih šest ali osem jih je bilo in vsi so bili v togah, da bi jih pobaral, ali sme zapornica ostati. Vsi kot en mož, kot en pravnik, v togo odet, so pritrdili županu, da je zapornica lepa in glajšemu poteku prometa v neznanski prid; kajti tudi v Butalah je pravo izraz volje vladajočega razreda, in kdo naj bi bil vladajoči razred, če ne prav župan in njegov tajnik? S takimi kaže soglašati!

Mar so razsodbe ustavnega sodišča v kamen vklesane? Jih ni mogoče spremeniti?

Vseeno pa butalski protestniki niso odnehali. Županovega tajnika in nazadnje celo župana so samovolje obtoževali, ju k odstopu pozivali in o sveti, od presvetlega cesarja dani pravici Butalcev, da ne sme nihče v njihovem imenu kar tjavendan ceste zapirati, govorili. Celo to se jim je zdelo na moč sumljivo, da so se sodniki, sodni pisarji in notarji izjemoma o nečem strinjali, ko pa so bili vajeni, da ti vrli velmožje po navadi niso enakih misli niti takrat, ko jih vprašaš, kakšno je tam zunaj pred gostilniškimi vrati vreme. Vztrajno so gnali svojo. Po drugi strani so županov tajnik, župan in pravniki hiteli zatrjevati, da je bilo dejanje Butalca, ki je skalo na cesto postavil, samo po sebi nečeden zločin, zato zapornica županovega tajnika zgolj preprečuje, da bi se zloraba pravice zgodila. Tudi ti so gnali svojo. Dolge dni je to trajalo, vse Butale so s košaricami za piknik postavale pred zapornico in se prepirale, skorajda je kazalo, da bodo pesti zapele, njive pa so medtem ostajale nepožete, sadje v sadovnjakih neobrano in krave so nepomolžene tožeče mukale v hlevih.

Pa je mimo prišel tujec, ki je Butale kanil obiskati, da bi videl, kako tam demokraciji strežejo, in močno se je začudil, ko je uzrl vse to.

»I, presneto,« je rekel, »zakaj pa kratko malo ne odstranite skale s ceste?«

Prav zares. Hočem reči, toliko hrupa za nič, in ne bo se še kmalu polegel, saj bo svoj lonček k razpravi o tem, kaj je pravica do referenduma, kaj pa zloraba te pravice, najbrž kmalu pristavilo tudi ustavno sodišče. Šele potlej bo perje frčalo! Nikomur pa ne pride na misel, da bi se problema lotil pri izvoru: pri delavcih migrantih in njihovi zahtevi, naj jim z odpravo dvojne obdavčitve olajšajo preživetje.

Vse, kar leze in gre, se sklicuje na razsodbo ustavnega sodišča, ki je pred dvema letoma odpravilo predpis, po katerem so delavci migranti plačevali manj davka, češ da ustvarja neenakost med državljani; v redu, ampak mar so razsodbe ustavnega sodišča v kamen vklesane? Jih ni mogoče spremeniti? Navsezadnje, kaj bi se zgodilo, ko bi ustavno sodišče, kot ga poznamo in ljubimo v zdajšnji sestavi, odločilo, da bo ljubljeni vodja desnice dosmrtni predsednik države, po njegovi smrti pa bodo položaj podedovali njegovi otroci? Ali tudi take odločitve ne bi mogel nihče razveljaviti in bi držala kot pribita, dokler sonce ne bi ugasnilo, da bi bil konec sveta?

Z delavci migranti se pravzaprav nihče še zares pogovarja ne; nekaj malega jih kličejo na FURS, da bi jim tam pojasnili, zakaj se jim mora slabo goditi. S kakšnim veseljem pa gre človek na FURS in koliko povprečen državljan, ki nima pameti jedrskega fizika, razume njegova pojasnila, si lahko sami mislite. Skratka: treba bi bilo odvaliti skalo in vso to energijo, ki jo zapravljamo, ko rešujemo zavita pravna vprašanja, raje nameniti tehtnemu dialogu z ljudmi, katerih stiska je resnična. Ko bi uredili njihov položaj, jim gotovo niti na kraj pameti ne bi več padlo, da bi zahtevali kak referendum. Navsezadnje so dragi in večkrat odveč.