Krčenje

Janko Lorenci

20. 5. 2016  |  Mladina 20  |  Kolumna

Ni slabo imeti dva metra in ramena kot omara. A tudi če si majhen, to še ne pomeni, da si nujno luzer. To velja za posameznike in za različne skupnosti, tudi države. Pri tem je dobro ločiti med objektivno in subjektivno majhnostjo. Pri prvi gre za število kvadratnih kilometrov in prebivalcev in tega zlepa ni mogoče spremeniti, razen če dobiš osvajalno vojno, kar je tvegano, ali če se prebivalstvo na hitro namnoži z lastnim trudom, za kar so evropska ljudstva nekoliko prelena, ali z množičnim priseljevanjem, kar odločno zavračajo.

Če si objektivno majhen, ne boš nikoli velesila, ne boš določal mednarodnih pravil in standardov, ne boš grozil, izsiljeval itd., ampak se boš prilagajal. Vendar si lahko, to omogoča tudi globalizacija, svetovno uspešen v posamičnih nišah in kažeš še vrsto drugih odlik. Dejstvo je, da je med najuspešnejšimi državami na svetu cela vrsta fizično majhnih.

To pomeni, da je fizična velikost glede uspešnosti sama po sebi nevtralna kategorija. S tem smo pri subjektivni majhnosti-velikosti. Ta omogoča, da nekatere majhne države veljajo za velike, posnemanje vredne, druge pa za majhne v vseh pogledih. Kako je s Slovenijo? Je velika majhna ali mala majhna država?

Čisto v nič se ne moremo in ne smemo dati. Različne primerjalne lestvice nas po navadi uvrščajo nekam na sredino, žal prejkone s tendenco k vztrajanju pri majhnosti. Tako bolj ali manj gledamo nase tudi sami. Pri tem radi zahajamo v skrajnosti. Po eni strani imamo majhnost za izgovor, da smo nemočen zamašek na razburkanem morju in zato ne (z)moremo nič. Še svoja stališča skrivamo, če jih že imamo. Po drugi strani radi padamo v evforijo: tako majhni smo in tako uspešni (Prevc in podobni osamelci).

Oboje kaže, da nas muči manjvrednostni kompleks, to pa je najslabše, kar lahko potegneš iz svoje (fizične) majhnosti. Manjvrednostni kompleks je del subjektivne majhnosti, ki praviloma vodi v objektivne težave. V Jugoslaviji smo nihali med občutkom več- in manjvrednosti in se kljub politični podrejenosti šli svojo razvojno politiko. V Evropsko unijo in evro smo na vrat na nos hiteli tudi zato, ker se nam je zdelo, da se tako v vseh pogledih večamo. Zdaj, ko smo že nekaj časa notri, se vedemo kot izgubljeno revše, (samo)podrejeni politično, ekonomsko in psihološko. V ta položaj smo se v marsičem prav zaradi ponižnosti naše politike do visokih dvorov EU spravili sami in le tako je mogoče, da nam evropska komisija izdaja razne arbitrarne direktive (npr. o privatizaciji NLB, se pravi prodaji tujim lastnikom), ki nas delajo še manjše.

Res, majhna Slovenija se še naprej krči in manjša, dobesedno in metaforično.

Prvi primer – izseljevanje, socialno-kulturni prelom, za katerega je zgodovinar Gabrijelčič zapisal: težave s priseljevanjem so velike, z odseljevanjem pa še neprimerno večje. Drugi primer – razprodaja državnega premoženja tujcem, ki kaže vsaj tole: popoln polom privatizacije po slovensko, popolno psihološko neodpornost politike do zunanjih pritiskov, kolaborantsko vlogo guvernerja Jazbeca in še marsikoga, nepriznavanje pomena lastništva kot ene najpomembnejših kategorij kapitalizma. Tretji primer – izgubljanje rodovitne zemlje, ki še stopnjuje kritično prehransko nesamozadostnost, kdaj v prihodnosti morda nevarno. Četrti primer – umiranje resnih medijev, brez katerih je zdrav razvoj nemogoč. Seštevek teh primerov vodi v zmanjševanje še tiste suverenosti, ki gre uradno vsaki članici EU.

Naštevali bi lahko naprej. Pri tem velja železno pravilo: manjši ko si, teže si lahko privoščiš izgubljanje ali celo zatiranje svojih praviloma pičlih virov. Tu gre predvsem za t. i. človeški kapital. V politiki se to izrazito kaže na primer v delitvi vaši-naši, ki se prenaša v druge sfere in se na univerzah, v državnih službah, medijih ... pridno onegavi z negativno kadrovsko selekcijo, tem pogubnim nacionalnim športom.

Švicarski tednik Wochenzeitung je pred leti zapisal: prednosti, ki zares štejejo, so socialni mir, politična stabilnost, učinkovita državna birokracija, dobro izobraženo prebivalstvo in dobra infrastruktura – vse financirano z davki. Temu bi lahko dodali zmerno neenakost. Zaželeno stanje je torej znano – gre za pravo kombinacijo tekmovalnosti in solidarnosti. Toda Slovenija se od njega oddaljuje.

Tako stanje je mogoče za silo blažiti na posameznih točkah, denimo s tem, da ne odprodaš NLB, zgradiš drugi tir, se resno lotiš prekarstva itd. A ta način ima zelo omejen doseg, je zgolj krpanje. Potrebna je celovitejša terapija – drugačna miselnost, ideologija, praksa. Neoliberalizem po slovensko res ni kriv za vse, a je osnova, ki skupaj z nekaterimi značilnostmi našega funkcioniranja (klientelizmom, naši-vaši, užitkarskim ubijanjem avtoritet ...) in v tesni povezavi z manjvrednostnim kompleksom do tujine deluje uničujoče. Odnos do vrhov EU, čedalje bolj ključen za naš razvoj, je v marsičem odraz ne naše realne (ne)moči, ampak klavrnega stanja duha.

Odločilno, a nerešeno vprašanje je, kako iz kletke manjšanja. Na srečo ni nič dokončno odločeno, nič (razen razprodanega premoženja) dokončno izgubljeno. Toda če se bo vse nadaljevalo po starem, se bomo krčili naprej. Kot da bi potrebovali šok, pretres, potres – na ulicah, na volitvah, sunek od zunaj, novo katastrofalno krizo, ki bi nakopičeno nezadovoljstvo, zdaj obrnjeno predvsem v medsebojno grizenje v srednjih in nižjih slojih, kanalizirali proti politiki, zlasti domnevno sredinski, ki je volivcem še vedno najbolj dopadljiva, ki se kadrovsko nenehno prenavlja, a ostaja taka, da smo vedno bolj mala majhna država. Država palček, recimo vrtni.