Z dvignjeno glavo

zadržan +

Bes.

Francoski film Z dvignjeno glavo hoče pojesti torto, ki je ni spekel. To je namreč navidez naturalistična moralka o Malonyju (Rod Paradot), divjem, eruptivnem, vnetljivem, vzkipljivem, neobvladjivem najstniku, »pošasti«, kot ga imenuje njegova malomarna, narkomanska mati, ki ga je za vsak primer raje prepustila državi in njenim socialnim službam, jeznem, gnevnem, neodrešljivo besnem delinkventu, ki ga ni mogoče zajeziti, tako da se giblje od eksplozije do eksplozije, od vstaje do vstaje, od revolucije od revolucije – Trocki bi mu rekel permanentna revolucija.

Če zagleda avto, ga ukrade. Če zagleda človeka, ga izzove. Če zagleda pisarno, jo razbije. Če zagleda nosečnico, ji v trebuh zabije mizo. Seks si predstavlja kot posilstvo, šolo kot demolition derby, avtoriteto pa kot nekaj, kar odjebeš. Za posledice se ne meni. Ko ga gledate, imate občutek, da testira vzdržljivost represivnega sistema. Kar pa ne preseneča: film ju Z dvignjeno glavo je prav glorifikacija vzdržljivosti in humanosti represivnega sistema. Sistem, ki ga utelešata graciozna sodnica (Catherine Deneuve) in sočutni vodja socialnega programa (Benoît Magimel), ga »razume« in »spoštuje«. Ko izbruhne, ga skulira, in ko se skulira, ga nagradi z novim paketom pravic in ugodnosti. Malony se zaletava, toda sistem mu daje nove in nove priložnosti. Sistem ni le bolj človeški od »upornika«, temveč je tudi bazen brezmejnih priložnosti, kar pa ni čisto res. Sistem ga ne bo individualiziral in humaniziral, temveč ga bo ukrotil, prilagodil, klišeiziral, integriral, asimiliral. Upor ne pride v poštev. Malony mora postati produkt – tak kot ostali. Hej, državo dnevno stane 230 evrov, kot slišimo. In zdaj si predstavljajte, kako bi izgledal film, če Malony ne bi bil belec, temveč otrok priseljencev, mladenič »severnoafriškega videza«, recimo musliman, navsezadnje, neprestano vse terorizira, nenehno se samovžiga in samouničuje – točno, do samorazstrelitve mu manjka le film, ki bi si upal to, kar speče, tudi pojesti.

(Kinodvor)