Claude Lévi-Strauss: Žalostni tropi

Etnološko-potopisna avtobiografija.

Eden največjih francoskih mislecev XX. stoletja je vtisnil pečat številnim generacijam s Strukturalno antropologijo, Divjo mislijo in štirimi knjigami Mitologij. Čeravno je vseskozi pisal študije in razprave, je enkrat napravil izjemo in objavil literarno delo. Že ob izidu so Žalostni tropi osvojili intelektualno publiko, zdaj pa so s kratko zamudo pol stoletja doživeli še slovenski prevod.

Delo je narejeno skozi oddaljeni pogled. Avtor je namreč doživljanje Južne Amerike ubesedil z razdalje 20 let. Ko bi v prvi vrsti opisoval svoja srečanja, bi bilo za knjigo pogubno. Toda Lévi-Strauss je bil opazovalec sveta, ki ga je potem postavljal v strukture. Opazoval je konkretnost, da bi razumel splošnost. Dosledno – dobrih sto let. Čeravno akademik in mož visokih časti, je bil blizu življenja divjine. Sposoben je bil dve leti preživeti in se radostiti življenja v amazonski džungli. Njegove dimenzije so bile onkraj diktata hitrosti: da bi prišel do še neznanega mita, je žrtvoval šest mesecev bivanja med primitivci. Med njimi se je počutil tako doma, da se je o sebi izrazil: »Moj razum je neolitski.« Požigal je, da bi na pogoriščih vzniknilo novo. Seveda ne s šibico v pustinji, ampak z razumom, s katerim je razčlenjeval in ozaveščal. Tako je opustil šolski duh Sorbone, ki je uril um, a siromašil duha. Bogastvo duha je znal ugledati v pozabljenih praznikih in verovanjih, celo v botaniki, na katere pestrosti je kasneje utemeljil prednost majhnih družb pred velemestnimi konglomerati; São Paulo so gradili tako hitro, da je bilo nemogoče dobiti njegov zemljevid. Bivajoč med indijanskimi ljudstvi je srkal njihov smisel: staroselsko sol so znali napraviti iz pepela lesa rastline toari branco; drugič je delovala etnofarmacija, ko rana na roki ni končala z gangreno, saj so črvi požrli nagnito meso.

Potopisi, kjer je avtor opazovalec enako tuj in domač: med Indijanci Bororo ali pa v kaki izmed pariških četrti.