Skepta: Konnichiwa

+ + + +

Za evropske kitarske bende je preboj v ZDA nadvse težka reč, pomislite pa, kako je šele z raperji. A trenutnemu londonskemu kralju grima Skepti je lani uspelo točno to. Na krilih dveh najpomembnejših himn žanra zadnjih let (That’s Not Me in Shutdown) se je veteran vrnil v velikem slogu in na noge dvignil mladino po vsem svetu.

Skepta sodi v drugo generacijo britanskih glasbenih uličarjev, najprej se je uveljavil kot didžej in producent, šele kasneje z mikrofonom v roki. Z bratom JME-jem se je leta 2005 za kratek čas pridružil šampionski etiketi grima Roll Deepu, potem pa sta hitro ustanovila svojo ekipo in založbo Boy Better Know. Sledil je klasičen preboj v srednjetok, opazili so ga v ZDA. In sledila je klasična streznitev. Bleščavost rdeče preproge popa in umetnost zvezdništva sta se mu zagabili, sam sebi se je zazdel narejen. Nekaj je bilo treba storiti. Superjunaško je Guccijevo dizajnersko obleko spet zamenjal za črno trenirko in se vrnil v podzemlje, zadrl se je »That’s Not Me!« (»To nisem jaz!«). Singlica je bila popolna vrnitev v pravem času. V času, ko se je celotna scena vrnila h koreninam, ko se je grime, to novejše poglavje iz bogate tradicije britanskih zvočnih sistemov, ki izhaja iz jungla in garagea ter velja za glasbo delavskega razreda, retromanično vrnil k osnovnemu poslanstvu uličnega glasu manjšine.

Album Konnichiwa je vrhunec ali – malce skromneje povedano – vsaj povzetek te vrnitve. Eden boljših promocijskih trikov je založbi Boy Better Know uspel tik pred izidom, ko je potrdila, da se je za sodelovanje z njo odločil kanadski zveznik Drake. To je bil v resnici le simboličen izraz podpore Skepti. Pomembneje je, da se ta s ploščo predstavi kot ponovno suveren izvajalec, ki ima nadzor nad svojim delom. Ja, večino plošče je tudi produciral kar sam. Predstavi se kot jezni glas razočarane britanske mladine, ki ima dosti esteblišmenta, glasbenega in političnega, neposredno in obsežno napade tudi policijo.

Konnichiwa je projekt, prežet z junačenjem in bahaštvom, a tudi znanjem in izkušnjami, ki jih je Skepta pridobival z leti. Sporočilo je torej povsem neobrzdano politično nabrito, nekaj malega pa mu zmanjka pri besedilih. Preveč je okornih enozložnih rim, preveč je preprostih liričnih rešitev, nerodnosti in banalnosti. Občasne rimaške zadrege rešijo podlage. Te so temačne, prav nič evforične, a vseeno primerne za klubsko uporabo. Nadvse senzibilno povzamejo britansko družbeno ozračje in ga prenesejo v albumski format.

Konnichiwa je album, poln nezadovoljstva in grenkobe, ki pa ne učinkuje ne težaško ne pokroviteljsko. Niti malo vzvišeno. Poleg vešče produkcije ga primerno slogovno razgibajo tudi gostje: mladinec Novelist, pričakovana stara znanca JME in Wiley ter nekoliko presenetljiveje ameriška naveza, ASAP Nast in Pharrell Williams. Če komu nemara še ni bilo jasno, mu sedaj mora biti: mogočnost britanskega grima je nazaj.