Godbe visoke intenzivnosti

Po velikem pretresu, selitvi iz Križank leta 2011, se je zdelo, da je Druga godba izgubila ne samo pomembno prizorišče, celo del svoje identitete. In po nekajletnem tvikanju smo lani dokončno dobili odgovor, da festival povsem dobro shaja tudi brez veličastnega amfiteatra. Pa tudi brez najspektakularnejših imen koncertnega biznisa »svetovnih godb«. Pred tem smo organizatorju sicer včasih lahko očitali kanček programskega ziheraštva, kljub temu da v svojem poslanstvu navaja »nove pristope in ‘odkrivanje’ neznanih glasbenih vsebin in geografskih teritorijev«.

Letos je bila napoved programa zelo obetavna. Med glavnimi imeni venček aktualnih, z novimi ploščami oprtanih: newyorški veteran slam poezije in rapa Saul Williams, ganski mojster highlifa Pat Thomas. Pa ljubljanska povratnica, nigerijska pevka Nneka. Že na uvodni četrtkov večer je nastopilo največje ime letošnje Druge godbe, Ludovic Navarre s paradnim projektom St Germain – spojem francoskega šmek housa in »avtentičnih« godb bluesa z obeh strani Atlantika. V nabasanem Kinu Šiška je vnovič potrdil, da glavna zvezda logično pritegne največ občinstva, a ga pogosto tudi ne osvoji ali zapelje. Njegovo raziskovanje malijskih godb na lanskem comeback albumu se zdi sicer preveč popeglano, a ušesu prijetno nagruvano, v živo pa ne prepriča. Navkljub blaznemu animiranju publike, za katero so skrbeli instrumentalisti, ki jih je Navarre zbral iz raznih koncev sveta. Sam je za konzolo deloval statično, predvsem pa se je spet potrdilo, da je interakcija z občinstvom brez frontmena, vokalistke ali vokalista sila težka naloga. Tako je domača ekipa, zbrana okoli Katje Šulc, ki je sklenila četrtkov večer v Menzi pri koritu na Metelkovi, z novim, a že takoj uigranim projektom pevke zlahka zasenčila zvezdo večera.

Drugi dan je bil programsko veliko bogateje našpikan. Najprej učna ura hackanja in mogočnega basiranja podlag Saula Williamsa, ki je vrhunec nastopa opravil kar pod odrom med poslušalstvom. Potem Nneka, ki je glasbeno predvidljivost nadoknadila z očarljivim in obvladaškim petjem v skoraj popolno zvenečem paketu afro-reggae popa. Za konec osrednjega programa pa še veteran ganske popularne glasbe Pat Thomas z bendom, ki je igral s popolno lahkoto, a konkretno, gruve highlifa pa stresal iz rokava. Čudno, da se je Katedrala v Šiški občutno spraznila kljub strnjenemu in povsem plesnemu repertoarju.

Kot skriti favorit festivala je v Gali hali na Metelkovi šusnila francosko-etiopska naveza uKanDanZ z izvrstno, težkokategorno mešanico rocka in ethio jazza, s pankersko držo instrumentalistov in gromkim petjem etiopskega pevca Ansakeja Guebreyesa. Potem smo se preselili v Menzo, kjer nas je v arizonsko puščavo popeljal bend Orkesta Mendoza, za bučen konec pa je poskrbela britanska zasedba The Comet is Coming. Alter jazz r & b ali punk funk? Nepomembno. Sijajen plesno hrupen, po galaksiji drveč zaključek.

V en glas lahko torej rečemo: »Še ena uspešna izvedba Druge godbe.« Posebno pohvalo zasluži dinamično in nič kaj ziheraško zaporedje nastopov petkovega programa.