Cees Nooteboom: Raj izgubljeni

+ + + +

Vsak angel je strašen …

Nooteboom je eden – vsaj pri nas – bolj znanih in prevajanih sodobnih nizozemskih pisateljev. Njegova razmišljanja o Evropi – včasih tudi esejistična, drugič, kot v romanu Vsi sveti, skozi zgodbe brezdomnih in skoraj izkoreninjenih prebivalcev celine – kažejo živahen preplet kultur in s postavitvijo stališč predstavljajo podobo neke nove in šele nastajajoče nadnacionalne, multikulturne družbe, ki je medtem tako rekoč že preteklost – ali pa vsaj na preizkušnji.

Roman Raj izgubljeni se navezuje na Miltonov ep pa na imaginarij, ki ga je izgon iz edenskega vrta sprožil, zato citati in zato priklicevanje starih slikarskih mojstrov, recimo od Giotta do Botticellija, ki o njem niso dvomili, kvečjemu špekulirali in dopisovali. Okvir je metafikcijski; pisatelj za uvod in konec sreča bralko, ki morda bere ravno ta roman, v katerem nastopata. Je pa nujen, saj je osrednja zgodba nezaključena. Gre za naključno srečanje angela, natančneje brazilske maserke, ki je prej v urbanem performansu ob literarnem festivalu nastopala v vlogi sublimnega objekta, in literarnega kritika na masažni mizi. Srečata se v gorskem letovišču, ki vsaj po razpoloženju, če že po obsegu sploh ne, spominja na Mannovo Čarobno goro. In vidimo, da smo v preteklosti izgubili različne stvari, da je pot v raj nemogoča, da smo obsojeni na tavanje, eni iščejo celovitost v davno in za vedno izgubljeni eno(tno)sti, ona recimo v nerazumljivih ali vsaj neubesedljivih slikarijah avstralskih aboriginov, on očitno v transcendenci in premostitvi spolne razlike. Njegova vrnitev je paradoksalno onemogočena prav tam, kjer raj ponujajo in tržijo: v letovišču, kjer naj bi si z različnimi kurami povrnil rajsko stanje: telo brez maščob, kri brez holesterola, kjer naj bi ga razstrupili in vrnili v kondicijo, kakršno je imel pred izpostavljenostjo času. Se reče: stresu, alkoholu, nezdravemu okolju, cigaretam, prašnim delcem, konzervansom, vsemu tistemu, kar naj bi nas staralo in izpostavljajo smrtnosti.

Raj izgubljeni je kratek roman, po kompleksnosti ne dosega prejšnjih, ne Ritualov ne Vseh svetih. Se pa fino poheca – iz radovednosti belih, da bi razumeli svet sanjanja aboriginov, iz mednarodnih literarnih festivalov in njihove namembnosti, holandske literarne scene, kakor jo vidi zdolgočasen in na silo polemičen srednjeletni kritik, ki mu nastavi ogledalo intuitivka, angelsko neomadeževana s teorijo. Izbrska rajsko ikonografijo, da bi jo prizemljil, in nas opomnil, prav eksistencialistično, naj živimo s tem, kar imamo, dokler imamo.