Carlos Pascual: O služkinjah, visokih petah in izgubljenih priložnostih

+ + + +

Mehičanovi pogledi na Slovenijo.

Knjiga literata in kulturnika, ki že nekaj let biva v Ljubljani, prinaša distanco, ki postavi pod vprašaj samoumevnosti. Paul Britten Austin je pred pol stoletja napisal delo On being swedish, ki je postalo kultno branje, saj je v njem razkrival sistem razlik, ki tvorijo švedsko mentaliteto. Pascual se resda ni lotil sistematičnega antropološkega projekta, je pa skozi esejistično refleksijo opisal trenutke, ki so ga spravljali v začudenje.

Slovenstvo, ki je utemeljeno na knjigi, glavno mesto, ki se je ponašalo z naslovom svetovna prestolnica knjige, v kavarnah in lokalih pa je pravo čudo uzreti gosta, ki bere knjigo ali časnik.

On potepuški kolesar, znanci pa ga sprašujejo, koliko kilometrov je naredil, in ne – kaj je videl. Njegov latinskoameriški prijatelj se je zavrtel ob zvokih salse, ljubljanska plesalka pa mu je, presenečenemu, hitela popravljati korak, kot da je ples stvar tehnike in ne doživetja.

Lok pisanja so primerjave med mehiškim in slovenskim ritmom bivanja, od tod navdušenje nad deželo, kjer ni frapantnih socialnih razlik. A s svobodo opažati apatičnost in razvajenost študentov, duh kulture, ki ne ustvari praktično nič, če ne dobi državne pomoči, indolenco mladih, ki jih lokalna politika ne zanima in zatorej ne izrekajo zahtev do oblasti, in seveda klientelizem, o katerem se sprašuje, ali ne prinese do 80 odstotkov služb prek poznanstev.

A ti kritični uvidi niso vodilo teksta, so bolj kapsule znotraj intelektualno potepuškega pisanja, ki premišljuje zdaj o turistih, ki potujejo in fotografirajo, da bi domov prinesli slikovne trofeje, zdaj o domačinih, ki se ne predajo gostiji pojedine, ampak jo najprej poslikajo in vržejo na FB. Skratka, tujec z ogledalom.