Moj kralj 

za -

Sile kontinuitete.

Zaljubljanje spominja na osamosvajanje Slovenije: partnerja se zlijeta v eno, vsi konflikti, razlike in protislovnosti izginejo, drug na drugem ju nič ne moti, potopita se v univerzalnost, ki naj bi ju za vedno – ali pa vsaj do smrti – držala skupaj, toda ko postaneta par in se “odcepita” od ostalega sveta, spregovorijo partikularnosti, ki ju napnejo, stisnejo, histerizirajo in ločijo.

Takšna sta Tony (Emmanuelle Bercot), uspešna, resnobna, zelo neodvisna odvetnica, in Georgio (Vincent Cassel), lastnik restavracije, non-stop šarmer, “večni najstnik”. Ko se zagledata, klikneta. Njuno zaljubljanje – pecanje, teater zapeljevanja – je himna univerzalnosti (med njunimi vrednotami ni razlik ali konfliktov, ustvarjena sta drug za drugega, vse se rima na sonce, srečo, seks in smeh), toda ko pritisnejo značajske, interesne in zgodovinske partikularnosti, bi se vsem konfliktom, krutostim, vojnam, premirjem in grimasam pop psihologije, ki jih spremljamo, še najbolje podal štikel Love Is A Battlefield. Ni kaj, Georgio je “sila kontinuitete” (kralj pač), Tony pa je njegova “večna” žrtev, le da ne pristane v ječi, temveč v gipsu. In ja, le Janša je dal “silam kontinuitete” toliko drugih priložnosti, kot jih da Tony Georgiu.