O stvarnosti teles

Maja Novak

10. 6. 2016  |  Mladina 23  |  Ihta

Ganjenost slovenskega občestva ob rojstvu človeških ribic je bila, no, dobesedno ganljiva, kakšna naj bi sicer bila. V prvega zmajčka so bili uprti milijoni svetovnih oči, kdor pa je zamudil posnetke njegove izstrelitve v svet, je tačas na Animal Planetu morda spremljal katero od oddaj, kjer pogumni gasilci rešujejo mucke z dreves in pse iz kanalizacijskih jaškov. Živali so zakon. Na tem svetu se sme dobro desetletje nekaznovano mesariti samo človeške noge, in če slučajno prikrožiš mimo nevrološke klinike, smeš pokončati pacienta ali dva. Ko bi kak zagovednež s svojo domačo živaljo ravnal, kot je dr. Zimmermann ravnal z ljudmi, bi se to ali ono društvo za zaščito živali gotovo zganilo dosti prej, kot se je zdravniška zbornica.

Najbrž je čar živali v njihovih lepih telesih, ki so za nameček povsem ubogljiva ali vsaj obvladljiva. Vsaka nebogljena mamka lahko dvigne mačka s kuhinjske mize, kamor muc ne sme, in ga postavi na tla, to pa ji daje občutek, da je kos izzivom, ki jih prednjo postavlja življenje. Pri človeških telesih so stvari malce bolj zapletene. Tako o njih razmišlja poljska pisateljica Olga Tokarczuk v izvrstnem romanu Beguni:

»Mislim, da tem, ki nam vladajo, sploh ne gre za oblast nad dušami, čeprav se vobče meni tako. (...) Kateri vladar bi maral vladati nečemu tako neoprijemljivemu in izmuzljivemu? (...) Ni dvoma o tem, Vaša visokost, da lahko prava človeška oblast zadeva samo človeško telo – in tako se oblast tudi izvaja. (...) Vladar, ki določa davke – ima vpliv na to, kaj bodo jedli njegovi podložniki, na čem bodo spali in ali se bodo oblekli v lan ali svilo. Določaš tudi, Gospod, katero telo bo pomembnejše in katero manj važno. Prsi dojilje, zvrhane mleka, bodo hrano razdelile krivično. Dete iz graščine na griču bo sesalo do mile volje, tisto iz vasi v dolini – bo popilo, kar bo ostalo. Kadar podpišeš, Gospod, odlok o vojni, s tem pahneš tisoče človeških teles v mlake krvi.«

Oblast torej izvajamo zgolj nad telesi, telo pa je materialno, nekaj oprijemljivega: stvar. Ker je telo stvar, razmišljajo oblastniki, je s človekom, ki je zgolj telo, mogoče ravnati kot s stvarjo. (V eni od najbolj pretresljivih epizod v Begunih avstrijski cesar Franc I. nagači in v sobi čudes postavi na ogled truplo svojega dvorjana in diplomata Angela Solimana, ker je imel ta pač to smolo, da je bil črn.) Stvari nimajo identitete, medsebojno zamenljive so, ko se ena obrabi, jo je mogoče brez potočene solze nadomestiti z drugo, stvar je potrošni material, celo uničiti jo smemo, iz objestnosti ali zato, ker nam to koristi, dovoljeno je slabo skrbeti zanjo, in ko se človek, ki je stvar, postara, je najsmotrneje to stvar pahniti v tolikšno bedo, da bo kmalu izginila in nehala obremenjevati prazno pokojninsko blagajno.

Vladarji sveta z ljudi potemtakem ne ravnajo kot z molznimi kravami (te vsak dan dobijo klajo, ki je pravzaprav nekakšen UTD), temveč kot s stvarmi. Prav rada bi verjela, da je posredi zarota – da se v gluhih nočeh brez lune in zvezd nekje shaja neka tajna klika, ki se na sestanke pripelje v blindiranih črnih mercedesih z zatemnjenimi šipami, zahomotana v široka črna ogrinjala s kapuco, potegnjeno globoko na oči. Da se člani klike med sabo naslavljajo samo z vzdevki. Da posedejo za mogočno mizo v razkošno opremljeni sobi (s tapetami z motivom lobanj in kosti), ki jo osvetljujejo le sveče. Da sedijo tako, da njihovi obrazi vseskozi ostajajo v senci. Da so ti zarotniki tisti, ki rečejo: bolnik z rakom se bo celo po uspešni operaciji in kemoterapiji, ki sta dragi, za drag denar zdravil še pet let, tačas pa bo proizvajal manj kot sicer, zato je v interesu naših tovarn in podjetij, da se čim prej umakne produktivnejšim delavcem: ustvarimo take razmere v zdravstvu, da bo moral na operacijo čakati deset mesecev in da bo zato umrl! Da je klika tista, ki reče: upokojenec samo žre in ničesar ne dela; reformirajmo pokojninski sistem, za začetek mu ukradimo leta, ko je brezposeln vplačeval prispevke, ki bi mu zagotovili čimprejšnjo upokojitev, penzija pa naj bo taka, da si z njo ne bo mogel kupiti niti kruha in vode; naj ga čim prej pobere!

Prav rada bi verjela, da je posredi zarota – da se v gluhih nočeh brez lune in zvezd nekje shaja neka tajna klika. 

Ko bi bilo tako preprosto, bi se težava dala zlahka odpraviti: potem ko je v Da Vincijevi šifri Tom Hanks uspešno opravil z iluminati, bi se lahko lotil klike, ki z ljudmi ravna kot s stvarmi, in vse bi bilo spet v najlepšem redu. Ampak posredi ni skupina oblastiželjnih prostozidarjev, ki bi jih bilo mogoče premagati, posredi so zakonitosti družbene ureditve, ki so, potem ko smo si skoraj do dne točno pred četrt stoletja nepremišljeno omislili kapitalizem, začele delovati kot naravni zakoni, neodvisno od naše volje. Da bi bile stvari še hujše, pa smo te zakonitosti že docela ponotranjili, da se nam zdijo pravične, podobno kot Švicarji, ki so v nedeljo na referendumu z velikansko večino zavrnili uvedbo UTD.

Ko bi vsako telo, vsaka stvar, zgolj zaradi svojega obstoja vsak mesec prejela 2200 evrov, bi bilo to pogubno, so rekli: nihče več ne bi delal. Nobeno telo, nobena stvar ne bi več ničemur služila. Oprostite, ampak to je non sequitur. Seveda bi stvari še delale, saj si vsako telo želi več od skromnega preživetja, ki ga omogoča UTD, res pa je, da nihče več ne bi hotel delati za tako mizerne mezde, kot jih v nekaterih poklicih izplačujejo zaposlenim. Da bi pripravili ljudi do tega, da bi še odvažali smeti in kopali v rudnikih, bi morali kapitalisti seči globlje v žep in zvišati plače. Kaj hujšega! Njihovi profiti bi se zmanjšali. Katastrofa! Človek vendar ne more preživeti le z dvema jahtama na privezu! Ne, ne, bolje je, da vse ostane táko, kot je. Še sreča, da nam volivcev ni treba prepričevati, da je to edino prav, saj so si možgane dodobra oprali že sami.