Mesec na preizkušnji

Janko Lorenci

17. 6. 2016  |  Mladina 24  |  Kolumna

Združena levica je še naprej nemirna tvorba. Središče nemira je IDS. V njej poteka spor o tem, kdo bo vodil stranko, in o združitvi z drugima dvema partnerjema v ohlapnem zavez-

ništu ZL. Protagonista spora sta radikalna (puristična, eksluzivistična) struja, ki nasprotuje združitvi in bi rada spravila na vrh IDS svojega moža, in pa linija Luke Mesca, ki se za združitev zavzema, je vodja poslanske skupine IDS.

Ta pozicijska vojna se vleče in lahko usodno vpliva na prihodnost tako IDS kot celotne združene levice. Druga dva člana ZL (Trs in Delavska stranka) sta za združitev, a zaradi cincanja IDS vedno bolj nestrpna. Trs menda celo razmišlja o samostojni poti in to je, kot kaže, pospešilo dogajanje v IDS, ki naj bi v kakem mesecu sklicala nov kongres, ta bi izvolil nov svet stranke, ta pa novega vodjo stranke. O združevanju bi odločali kasneje, na še enem kongresu.

Izid prvega kongresa je razmeroma negotov. Če bo Mesec ponovno izvoljen, bo nadaljeval z združevanjem, verjetno uspešno. Če bo poražen, bo ostal sam z manjšim delom stranke, vendar z vso poslansko skupino, ki trdno podpira njega in združitev. V tem primeru se bo s svojimi privrženci vsaj s Trsom najverjetneje povezal v novo stranko in najbrž postal tudi njen voditelj.

Javnost ZL v glavnem dojema kot enotno telo, a razlike v njej so velike. Trs vidi ZL kot nekakšno OF, ki predvsem nasprotuje neoliberalizmu. Mesec vidi stranko ožje; cilj ostaja demokratični socializem, pot do njega pa je postopna in na njej je treba sklepati zavezništva. Radikalna struja jo dojema še ožje, se ima za edine prave socialiste in nasprotuje vsakršnemu povezovanju. Nasprotniki jo označujejo kot salonske revolucionarje, nepripravljene na mučno parlamentarno pot in čakajoče, da revolucija pride k njim. So podkovani v teoriji, v tem dragoceni, a ekskluzivisti, ki zavračajo vsakršen pragmatizem in tudi sodelovanje na terenu, kot se pritožuje Trs. Pri tem so v marsičem prevzeli stranko in jo odrezali od Mesca in poslanske skupine.

IDS se torej še vedno odloča o svoji osnovni identiteti. Meščeva linija se zdi dovolj alternativna, hkrati pa realistična. To v glavnem potrjuje tudi delo poslanske skupine v parlamentu. Če bo ta usmeritev prevladala, do razhoda z radikalci pa na kongresu ne bo prišlo, se bodo notranje težave nadaljevale. Znotrajstrankarske razlike so nekaj normalnega, a če so prehude, je boljša ločitev. Zato nekateri mislijo, da bi bilo bolje, da Mesec ne bi bil izvoljen, kajti v nasprotnem primeru bo vlekel s seboj tudi radikalno strujo, ki se sama od sebe najbrž ne bi hotela odcepiti, s tem pa bi se nadaljevala tudi notranja trenja v IDS oziroma ZL. Tu je treba dodati, da konfliktov v IDS ne poganjajo samo načelna vprašanja, ampak tudi osebne ambicije, ki bi rade spodnesle Mesca.

Problem je tudi v tem, da časa do volitev počasi zmanjkuje. Desnica miga, se ustanavlja na novo, se na novo grupira, ZL pa stopica na mestu, pravi neki insider. Če se bo IDS in z njo ZL notranje umirila, ima verjetno boljše perspektive kot Cerarjeva SMC. Pridobila si je kar obsežen in stanoviten bazen volivcev, ki jih druži ne samo nezadovoljstvo z etablirano politiko, ampak tudi jasno nasprotovanje neoliberalizmu in, vsaj deloma, tudi zavzemanje za socializem. Na Združeni levici je, da teh volivcev ne razočara, druge pa postopoma navaja na ta pojem in ga polni s konkretnimi vsebinami. Osebno je na trdi preiskušnji tudi Mesec; če ne bo tako ali drugače presekal pozicijske vojne v IDS in zavrgel lepoumniške drže ekskluzivistov, ni iz voditeljskega testa.

Ne samo normalno, nujno je, da se (nova) levica združuje, povezuje, sodeluje, in to na nacionalni in mednarodni ravni. Glede slednjega je v velikem zaostanku: kapital se je denacionaliziral, postal mednarodno gibljiv in prepleten, in levica bi mu morala že zdavnaj slediti. Vendar ne gre drugače, kot da se najprej utrdi na ravni posameznih držav. Če bi (ko bo) zmagala v kaki veliki državi, se utegneta oba procesa zelo pospešiti. Dobre perspektive ZL kažejo, da Slovenija tokrat morda ne bo večna zamudnica.

Potreba po močni in stabilni ZL je velika, saj bo brez nje – poglejte druge stranke – vse ostalo po starem. In vsekakor je bolje, da se stranka zlepa ali zgrda jasno profilira prej, preden pride na oblast. Za to ima lepe možnosti, seveda le v sodelovanju s še kom. Zato še ne bo izgubila devištva in izdala socializma.

Zakaj taka pozornost majhni politični grupaciji? ZL seveda ni nikakršna čudežna stranka in tudi na oblasti ne more prinesti čudež-

nega preobrata. Vendar je edina res nova, edina programsko usmerjena proti glavnemu (slovenskemu in globalnemu) toku, ki je uničujoč. Alternativa temu toku preprosto potrebuje organizirano in močno politično stranko, ki lahko postopoma prinese take spremembe v miselnosti in praksi, ki peljejo stran od strašljivih samoumevnosti današnjega kapitalizma. Ponovni vzpon ideje socializma je reakcija na ta surovi neokapitalizem, s svojo zavestno postopnostjo pa v osnovi mirno, etapno, nerevolucionarno pripravljanje terena za postkapitalizem. Alternativa zanj so nasilne spremembe ali pa neoliberalizem, ki se bo dokončno otresel demokracije, ki jo je že doslej vsebinsko zelo izpraznil. Dokaz? Tudi v vseh najbolj razvitih demokracijah nezadržno napreduje revščina, se krči srednji razred, nazadujejo javne službe, narašča družbena konfliktnost. Vladavina ljudstva postaja puhlica, sociologi govorijo o refevdalizaciji, oligarhiji, psevdodemokraciji. In tako naj bi ostalo?