Odprto morje

Smrt ima naše oči.

“Morje ni cesta. Danes smo živi. Tveganje je, če ne tvegaš, kajti življenje samo je tveganje,” pravi nigerijski begunec, eden izmed tridesetih, ki preživijo plovbo čez Sredozemlje in se prebijejo do Lampeduse. Šestdesetim s te barke ni uspelo. “Tedne in tedne smo preživeli v saharski puščavi. Lačni in žejni. Nekateri smo pili urin. Pili smo urin, da bi preživeli.

To je bilo potovanje našega življenja.” V Libiji so jih zaprli. “Ker smo Afričani.” Nekatere so zaprli za eno leto, druge za šest let. Nekateri so v ječi umrli, drugi so zbežali. Številni so potem na morju umrli, nekateri pa so preživeli. Vsaka begunska ladja, ki pride do Lampeduse, je film katastrofe zase. Prebivalci Lampeduse prek radijskih in televizijskih postaj poslušajo zgodbe o smrti in preživetju – nemo, stoično, brez komentarja. Kot da jih to ne zadeva. Kot da se to ne dogaja na njihovem dvorišču. “Umrlo je 160 ljudi, tudi ženske in otroci,” slišijo. Nihče ne trzne. Umiranje je tu nekaj rutinskega, vsakdanjega, ambientalnega. Ženske na Lampedusi mirno kuhajo, šivajo, gospodinjijo, postiljajo, kofetkajo. Možje mirno lovijo ribe. Otroci se mirno igrajo, hodijo v šolo in streljajo s fračo. Voditelj lokalne radijske postaje, ki izmenično vrti štikle in novice o številu mrtvih, mirno pritegne štiklu, ki ga vrti. Nekdo si zaželi štikel Fuoco ‘a mmare. Po željah – sentimentalni retro. Nedelja pač. Potapljači lebdijo v morju in iščejo trupla. Ladje medtem pristajajo in izkrcavajo begunce – hladno in rutinsko, kot tovor, kot kontejnerje. Lampedusa, otoška kombinacija pustih skal in praznih ulic, je zanje to, kar je bil za evropske migrante nekoč Ellis Island. Preživeli so dehidrirani, ožgani, izmučeni, bolni, še posebej tisti, ki so pripotovali v “tretjem razredu”, podpalubju. “Smrdijo po dizlu,” pravi ta, ki jih pregleduje. “Če bi prižgal vžigalnik, bi šlo vse v zrak.” In pregledujejo jih: lahko, da so oboroženi. Begunci so mirni. Prebivalci Lampeduse tudi. Kot da živijo na pokopališču, pa nočejo motiti mrtvih. Toda mir na Lampedusi je mučen, nelagoden, srhljiv – in ne brez posledic. Dvanajstletnega Samueleja, domačina, pregleduje zdravnik, ki ugotovi: “Tesnoben si, napet.” Zbolel je – od groze. Kar velja tudi za ostale domačine: da ni nič in da so mirni, se očitno delajo zato, da bi lažje prenesli vso to ekscesnost, to trpljenje, te morilske statistike, ta stresni snuff, ta bodycount, ta overkill, da bi torej lažje shajali v tem nekropolisu. Na to se nikoli ne “privadiš”, pravi zdravnik. Tisti deček ima tudi težave z očmi. “Moje levo oko je leno,” pravi, kot da bi skušal najti učinkovito metaforo za lenobnost in apatičnost zahodnega pogleda, ki se z begunci solidarizira le, ko so daleč stran, nekje v Sredozemlju, na Lampedusi, ladji smrti, odprtem morju, ki žre življenje in zapira oči. Italijanski doku Odprto morje, dobitnik letošnjega berlinskega Zlatega leva, ki ga je posnel Gianfranco Rosi, avtor briljantnega dokuja Sacro GRA (beneški Zlati lev 2013), jih odpira. A to ni Michael Moore. Tu ni duhovičenja, tu ni režiserjevega ekshibicionizma, tu ni off-meditacij. Niti tu, na Lampedusi, ni kontakta. In Odprto morje je prav to: obdukcija zahodne tišine in zahodnega pogleda, ki dela vse, da bi se izognil kontaktu z očmi beguncev.