Ninja želve: Iz senc

zadržan

Dan neodvisnosti.

V najnovejših Ninja želvah, še enem nadaljevanju v stampedu holivudskih nadaljevanj, ki izgleda kot uvod v nadaljevanje Dneva neodvisnosti (ali kot vnaprejšnja parodija nadaljevanja Dneva neodvisnosti, ki šele pride), ni ničesar, česar ne bi zadnja leta že videli v superjunaških spektaklih, le da so ninja želve – Michelangelo itd. – malce zabavnejše od superjunakov (ne mučijo jih tako hude otroške travme kot Batmana in Supermana), a res le malce, niso pa zabavnejše in lunatičnejše od Deadpoola, ki bi bil lahko njihov partner v reševanju Amerike, kar bi ga morda tudi zresnilo – tako kot pošast, predatorski alien, ki se stegne na Manhattan, zresni želve (te nerodne, infantilne parafraze “ljudi iz tunelov”).

Ne, ne razpadejo kot superjunaške vojske v zadnjih spektaklih, ne polarizirajo se, ne izzivajo državljanske vojne, marveč enotno, patriotsko in bučno udarijo po zlu. Vidimo se na Kipu svobode, ki mu dirigira Michael Bay.