Chance The Rapper: Coloring Book

Chance The Rapper si je tisto, za preboj v ZDA obvezno »eno šanso« priigral kar sam. Njegov oče, mestni veljak v Chicagu, ki je delal za Obamo, ko je bil ta še senator, in ki je kasneje prevzel pomembno funkcijo v pisarni zdajšnjega župana mesta Emanuela, je imel za mladega Chancelorja Bennetta velike načrte v politiki. A mladenič je šel po svoje. Stavil je na naredi-sam taktiko in še kot srednješolec skoval svoj prvi mikstejp 10 Day. Ne čisto pravi album, saj je plošček izdal sam, brez podpore glasbene založbe. In ušesa v vetrovnem mestu, pa tudi širše, so zastrigla. Nadaljeval je v istem slogu, njegov drugi, leta 2013 izdani mikstejp Acid Rap je bil že pravi hit. Kritiki so ga umeščali na lestvice najboljših (pravih) albumov leta, predvsem pa je zaradi spevnosti in melodičnosti preskočil meje raperskega kroga poslušalstva. A ključna je bila karizma mladega raperja z dokaj antirapersko pozo, ki se drži malce puklasto in nosi hlače in kape malce piflarsko.

V tretje spet isto. Čeprav je Chance nedvomno dobil ogromno lukrativnih ponudb sijočih založniških velikanov, se je ponovno odločil za samozaložbo. Z eno ključno spremembo. Svojo muziko je doslej vedno ponudil zastonj, mikstejp Coloring Book pa je za prva tedna ekskluzivno zaklenil pri spletnopredvajalskem ponudniku Apple Music. Trik je bil povezan s trofejnimi ambicijami in anahronizmom institucije grammyjev. Ta nagrade dodeljuje le komercialno dostopnim albumom, mikstejpi torej samodejno odpadejo.

Coloring Book ni za cinike in še manj za ljubitelje trdega rapa. Je optimističen projekt, ki materializira idejo Kanyeja Westa o gospelovskem albumu. Je nasičen, izrecno melodičen album neštetih zborovskih napevov, ki bi površno poslušano perfektno spadal v Obamovo umetelno umetno »Hope« kampanjo, saj nam sporoča nekaj, kar trenutno slišimo le od redkih rimačev: še je upanje. V glasbi, v pogledu proti nebu. Ja, v veri. Zelo zdrajsana in zelo ameriška ideja, ki pa jo prizemljijo številni, tudi bolj uličarski gostje – težkokategorniki Jay Electronica, Future, 2 Chainz – in ki jo s svojo duhovitostjo in tehnično lahkotnostjo delno prizemlji Chance sam.

Kar je najbolj neverjetno, Coloring Book je nedvoumno pop plošča, na kateri slišimo Justina Bieberja in zvrhano mero v nebo vpijajočih bibličnih referenc, slišimo poduhovljeno veselje do življenja. Čudež prihaja in čudež človeštva je že tu. Odlična iztočnica, da bi pritisnili stop tipko pri prvem posnetku. Pa je ne. Če mikstejp beremo v kontekstu gospelsko soulovske tradicije, požremo vsa nadnaravne apele in parole ter lahko občudujemo eleganco Chanceovega toka rapanja, melodičnega maksimalizma in pop krafta. In če ga beremo v kontekstu ameriškega pop rapa, je drugačen od vsega ostalega: nobenega dramatiziranja, nobene evforije build-upov in dropov, nobenega bahaštva, zelo malo šablonskega rapanja. Oda radosti.