Jasmin B. Frelih: Ideoluzije

+ + +

Razpršeni odmevi glasov

Že naslov zbirke kratkih zgodb Ideoluzije nas opozarja na sorodnost med iluzijo in idejami; na sorodnost glede veljavnosti in smiselnosti obojih. Še bolj to poudarjata manifestativna odstavka na začetku, ki nas postavita pred trdna dejstva o svetu, ki da ni nič več kot mreža pomenov brez administratorja, prostor, nepovratno razdrobljen, trenutek v njem pa osvobojen časa, mišljenega kot pretakanje preteklega v prihodnje. Svet tako postane čista atrakcija, vendar je očitno tudi emocionalno nabit in morda le še ta naboj povezuje vse posameznike.

Ali glasove iz zbirke. Že v romanu Na/pol, enem od obetavnih prvencev zadnjih let, smo sledili trem različnim glasovom nekdanjih prijateljev in mislili, da se ne morejo ujeti in uskladiti, ker jim manjka povezovalec oziroma vizija. Zdaj vidimo, da je mimobežnost rešljiva le z avtorsko(samo)voljo, temelj Frelihove pisave. Čeprav so zgodbe različne in so nastajale desetletje, nekatere so mlajše in druge starejše od romana, jih druži ravno fragmentarnost. Pojavi se sicer tudi osmešena domačijskost, kar ima zaradi nesporazumov v belem svetu, belem tudi zaradi praškastih sprožilcev amsterdamskih turističnih zadetkov, humoren in ironičen naboj; sicer pa gre za galerije glasov, ki se prekrivajo in izrivajo. Kažejo, da se svet ogleduje v razbitem ogledalu, ki ima zraven še lastnosti cirkuškega; nekaj premakne, drugo skrije, sprevrženo odseva ali popači proporce. Ta literarni svet je stkan iz izrazitih in izpiljenih govoric, ki jih prepoznamo, vmes so aluzije na drugostopenjskost nove proze oziroma ludizma. Le da je bolj artikuliran in eruditski, malo je fantastike in zgodbarskih obratov, ki ponekod ciknejo na Klečeve. Še več pa je širnih prostranstev Amerike, z navezavo na pocestni roman sheppardovskega tipa, na digitalizirano migotanje samozadostnih podob na tanki meji med kulturo in naturo. Seveda ne more mimo svetilnikov sedanjosti, dogodkov, ki vsakodnevno pretresajo svet in smo od njih že vsi drgetavi; spletna ekstaza komunikacije, nabiranje všečkov in terorizem ali pa vsaj radikalna želja po spremembi v tej prozi ne umanjkajo. Vendar so tudi nekako osmešeni ali pa vsaj prepoznani kot nezadostni. Če je ideja iluzija, potem sta akcija in angažma še toliko večja zabloda, v najslabšem primeru celo krvava bajka.

Več kot na ravni idej, ki ostajajo na sledi radikalne moderne pisave in zavesti kot edinega preostalega temelja realnosti, zbirka prinaša stilsko. Frelih spet dokazuje, da zna pisati in priklicevati, da zna ustvarjati atmosfere, da zna tisto nič, ki je zadaj, spraviti v prvi plan. Včasih tudi hermetično in neozemljeno, vendar kot da sta ravno ta odsotnost globine in samozadostnost tudi zadnja resnica o svetu.