Alessandra Lavagnino: Družina Daneu, starinarji

+ + +

Po spominih zapisana družinska zgodba.

Vrh sage, ki sega skozi več generacij, je v literaturi postavil Thomas Mann z Buddenbrookovimi. Zgodba o Vincencu Daneuu z Opčin, ki je postal veletrgovec s starinami v Palermu, ni literatura, saj se izogne osebnim odnosom in psihološkim portretom.

Tudi okorni in spominsko pripovedovalni jezik je ovira, ki bralcu onemogoča, da bi skozi like junakov prekrižaril čas od Napoleona pa do sodobnosti. Knjiga je trdo branje, ki pa spoznanja prinaša na drugi ravni. V dobi efemeričnosti, ko je časovna enota dan ali v najboljšem leto, je dvesto let družinskega spomina čudo, še bolj pa družinsko podjetje, ki vztraja stoletje in posluje tudi v času dveh svetovnih vojn. Slovenska družina sredi Sicilije se opre na nemški kulturni krog, njena moč je znanje jezikov, tudi po pet in šest, zanesljivost pa novim rodovom daje trda vzgoja, kjer Vincenc ne dovoli hčeram, da drugujejo z bogatimi plemkinjami. Zakaj bi mož, ki se je vseskozi povzpenjal po družbeni lestvici, omejeval socialno promocijo svojih otrok? Njegov nauk je enostaven: če se družiš z ljudmi, ki pripadejo bistveno bogatejšim denarnim in statusnim krogom, boš postal sanjač in si želel stvari, ki ti niso dosegljive. Toda ta zadržani realizem ni pomenil odpovedi pogumu in promociji. In sposobnosti delovati in extremis. Nekoč je Vincenčev prednik v gostilniškem pretepu potegnil nož in pokončal francoskega vojaka, nato pa se leta skrival, dokler ni dočakal Napoleonovega padca. Po vstopu Italije v prvo vojno je zdaj sam prebegnil v Švico, od koder je pisal domov in na daljavo podučeval hči, kako naj se loteva poslov. Njegova modrost je bila v tem, da je poznal koncept prostora. Če ni dela v Trstu, ga najde v Palermu, ko je postal veljak na Siciliji, odide na »neodkrito« Sardinijo, čemur sledijo tudi njegovi potomci s skoki v Ameriko.

Knjiga, kjer so ideje veliko večje od teksta.