Prvih 25

Janko Lorenci

24. 6. 2016  |  Mladina 25  |  Kolumna

Samostojna Slovenija je mlada, še sredi spreminjanja, a ta čas zablokirana. Začeli smo kot zgodba o uspehu (to so mislili tudi drugi), nekako po letu 2000 izgubili začetni zagon in začeli stopicati na mestu. Nato, na zadnji tretjini dosedanje poti, je izbruhnila globalna in z njo naša kriza in začelo se je nazadovanje. V njem v glavnem tičimo še zdaj.

Zgodba o uspehu je temeljila na gradualizmu, solidnem političnem vodenju (Drnovšek), dokaj trdoživem gospodarstvu iz časov socializma, na družbenem optimizmu in kar trdnem zaupanju v institucije. V obdobju stagnacije smo vstopili v EU in Nato, ostali brez dolgoletnega cilja, na oblast je prišel Janša, divje pregrel gospodarstvo, zadolžil državo in skušal, ob soglasju vse politike, izdelati velike domače kapitaliste (tajkune). Na lahkotnih posojilih zgrajeni načrt je klavrno propadel, naslednje vlade so slabo reševale krizo, se slepo predale nemškemu diktatu zategovanja pasu in pritisku trojke, toliko hujšemu zaradi pregovorne servilnosti slovenske politike. Zato smo predrago dokapitalizirali banke, ustanovili slabo banko, zapisali fiskalno pravilo v ustavo – vse same slabe poteze.

Zdaj se kaki dve leti gospodarsko znova vzpenjamo, slabosti, nakopičene v vseh treh dosedanjih obdobjih, pa se nadaljujejo. Zanje je najodgovornejša vsa etablirana politika. To potrjujejo neznosni, časovno razpotegnjeni ekscesi, kot sta npr. TEŠ in razprodaja državnega premoženja. Politika se srdito mikasti, a se pri vzdrževanju statusa quo v bistvu med seboj podpira. Ideološko se socialnoekonomsko ne izreka jasno, z jezikom pa je vsa strumno za enotnost in malega človeka. Pregleden politični boj bi bil neprimerno boljši od sedanje politične mimikrije, na katero pristajajo tudi mediji, sami statusquojevski in s tem nagnjeni k samomoru, kot vidimo po njihovih nakladah in gledanosti. To kameleonstvo spremljajo klasične bolezni: negativna kadrovska selekcija, koruptoidnost, drža naši-vaši, ponižnost do tujine. Ta kontinuiteta slabega je izjemno močna.

Podobno problematične so mnoge pomembne institucije – ustavno sodišče, Banka Slovenije, razne agencije. Iz tega rastejo kakofonično delovanje sistema, šibka pravnost in globoko nezaupanje prebivalstva v institucije.

Privatizacija je vse od osamosvojitve dominanten in vseskozi zavožen proces. Z razprodajo dosega vrhunec degeneracije – ni je države razen naše, ki bi tujcem brez nuje prostovoljno in pod ceno prodajala svoje gospodarske stebre. Gre za skupno katastrofo politike, menedžerjev in medijev, ki kliče v spomin napoved ekonomista Bajta, da bomo narod natakarjev in pomožnih delavcev.

Še nevarnejša kot razprodaja je postopna privatizacija zdravstva, šolstva, varnosti ... To vodi v usihanje osnovne enakosti in solidarnosti. Privatizacija je tesno povezana z dogmami neoliberalizma, deloma vsiljenega, deloma sprejetega in razvitega avtohtono. Brez neoliberalnih črvov v glavi ne bi bilo v Sloveniji niti približno toliko prekarstva, takega naraščanja revščine (najhitrejšega v EU), toliko izseljevanja, toliko nekaznovane brezobzirnosti v vrhovih družbe. Hkrati tak zanikrni, neoliberalno okuženi kapitalizem, opevan kot ekonomska viagra, zavira splošni razvoj, ker preveč maliči družbo.

Slovenija seveda ni unikatna in tega tudi noče; v bistvu tepta svoje specifike (npr. močno željo po enakosti) in se s krepko dozo občutka manjvrednosti prepušča trendom na Zahodu, ki v seštevku vodijo v oligarhično ureditev z vedno manj demokracije. Ker smo revnejši in manj razviti od zahodne Evrope, so slabi procesi tu še bolj razdiralni. Zato teže prenašamo tudi motnje v dogajanju okoli sebe. Če bo EU razpadla ali se razdelila, se bomo znašli na nevarnem terenu, tako tujem, da si naša politika o njem sploh ne upa razmišljati. Slovenija ni samo kura, ampak tudi noj.

Zaradi splošne histerije in revnega javnega dialoga je težko trezno oceniti realni položaj Slovenije. Najbrž pa lahko rečemo, da vse teče podoptimalno, da je praznega teka in trpljenja veliko preveč, da so perspektive prej slabe kot dobre – a nikakor brezupne. Tako nihamo med pesimizmom in optimizmom.

Pesimizem sloni na veliki inerciji statusa quo. Previden optimizem je mogoč, ker se nismo pogreznili v popoln razkroj – ne materialno, ne etično, psihološko, glede solidarnosti itd. In zato, ker si večina želi, hoče spremembe – a ne novega privijanja v imenu nujnih reform, ampak predvsem bolj pravično družbo. Ta večina je nezadovoljna, čuti strah, nemoč, jezo. Iz te kočljive mešanice se lahko – z volitvami, z »ulico«, z državljansko nepokorščino in seveda tudi pod vplivom dogajanja v tujini – izcimi marsikaj, od zasuka k skrajni desnici prek nadaljevanja majavega statusa quo do bolj ali manj globokih popravkov kapitalizma in demokracije po slovensko. Nekaj v deželi je očitno hudo narobe, če polovica prebivalstva misli, da je pred osamosvojitvijo živela boljše kot zdaj.

Novejša Slovenija prvič doživlja tako negotovost in možnost tako zelo različnih razpletov. A na tem razpotju nas mečejo sem in tja prisile, zmeda različnih interesov, improvizacije, ne pa resen razmislek o stanju stvari in mogočih izhodih. Etablirana politika bi rada ukanila čas in vrnila vse skupaj v predkrizno stanje. Ekonomsko se temu počasi res bližamo. A ker ni kriza v ničemer delovala katarzično, ta vrnitev ni mogoča, saj so se vmes dogajale v glavnem slabe reči, ki se počasi lepijo v celovito družbeno krizo – socialno, psihološko, vrednostno. Take krize parcialni, površinski ukrepi ne morejo zdraviti. Naraščanje družbenega nemira je zato naravno, potencialno zdravilno, a dvorezno. Prvih 25 let je bilo še mirnih, bomo morda rekli nekoč.