Bližji knjigi?

Maja Novak

24. 6. 2016  |  Mladina 25  |  Ihta

Nikjer ne morem ubežati knjigam. Kadar ne prevajam knjig ali ne igram računalniških iger, pri katerih svoji virtualni mački kupujem knjige, se zatečem na pivo in berem knjigo. In ker neka drobna ptičica dobro pozna mojo obsedenost s knjigami, mi je svetovala, naj si ogledam spletni portal Bližji knjigi, da tudi v prihodnje ne bi bila, no, predaleč od knjig.

»Nosilka projekta,« piše na portalu, »ki ga je sofinanciral Evropski socialni sklad in ki poteka v obdobju od 11. 2. 2014 do 31. 12. 2015, je Javna agencija za knjigo Republike Slovenije. Rezultat projekta sta slovenski knjižni portal Bližjiknjigi.si in z njim povezani revijalni portal Revije.si, ki sta del uspešno izvedenih ukrepov za povečanje dostopnosti ter prodaje knjig in revij, stabilizacijo slovenskega knjižnega trga ter za izvajanje Zakona o enotni ceni knjige, predvidenih v Nacionalnem programu za kulturo 2014–2017.«

Čeprav spletna stran z velikimi tiskanimi črkami in v polkrepki pisavi opozarja: »Portal je trenutno v testni fazi delovanja. Za vse morebitne napake, ki jih sproti odpravljamo, se vam opravičujemo!«, naj bi bila, sodeč po datumu 31. 12. 2015, večina dela pri projektu že »uspešno izvedena«, sploh pa sta bili za to na voljo skoraj dve leti. Pa poglejmo, kaj za evropski denar po vseh teh mesecih truda »literarnim (po)ustvarjalcem, knjigarnarjem in knjižničarjem, ljubiteljem branja, medijem, raziskovalcem, študentom in dijakom ter tuji strokovni javnosti« ponuja JAK!

Pri raziskovanju me seveda ni vodilo samoljubje (ne, kje pa!), podatke o svojih delih sem se odločila preveriti samo zato, ker od vseh opusov vseh slovenskih književnikov pač najbolje poznam svojega. Zato sem kliknila na besedico »avtorji« in zagledala cel kup Novakov.

Vsi smo si podobni kakor jajce jajcu. Natančneje, tam, kjer naj bi vsakega avtorja predstavljala fotografija, čemi samo siv kvadrat. Ves spletni portal je sestavljen iz vrst in vrst, strani in strani identičnih sivih kvadratov, ki z redkimi izjemami nadomeščajo bodisi naslovnice knjig bodisi slike pisateljev, pesnikov ter prevajalcev. O zunanji podobi naše literarne srenje si radovedneži s pomočjo tega portala pač ne bodo ustvarili slike. Nič večje sreče ne bodo imeli, če bodo prebirali podatke pod to kvadratasto sivino. Ti so že v osnovi omejeni le na imena in priimke avtorjev, letnice rojstev ter smrti in knjižne naslove, kaj natančnejšega, na primer leta izida tega ali onega dela, pa ni mogoče izvedeti. Namesto portala Bližji knjigi bo potemtakem tudi v prihodnje smotrneje uporabljati Cobiss. Zakaj torej portal sploh obstaja? Od štirih knjig, ki sem jih domnevno napisala (v resnici jih je 10), sta na njem sicer z dejansko naslovnico predstavljeni kar dve, Cimre in Zverjad, Zverjad pa je navedena dvakrat, vdrugo z vsenavzočim kvadratom. V resnici torej portal ne govori o štirih, temveč le o treh knjigah. Očitno sem pozabila napisati Karfanaum, Umor v teritorialnih vodah in vsa svoja mladinska dela, pri romanu Mačja kuga pa se mi je zalomilo in sem namesto njega napisala Die Katzenpest – od kod se je vzel ta podatek? Podobno pomanjkljivi so tisti o mojih prevodih. Portal mi jih priznava 10 (ko sem jih pred več kot petimi leti nehala šteti, jih je bilo 66, od takrat pa sem vsako leto dodala vsaj dva ali tri), vsi imajo sivo naslovnico, našteti pa niso ne kronološko ne po abecednem redu, temveč po kriteriju, imenovanem »kr neki«.

Oprostite, a čeprav znam pisati knjige, njihovih naslovnic ne znam digitalizirati.

Da ne bom predolgo stokala: enako kot meni se godi vsem drugim slovenskim avtorjem, na katere sem naključno kliknila, ali, drugače povedano, portal, ki je nastal pod okriljem JAK, je brez vrednosti. Še nekaj ocvirkov: v rubriki »priporočene mladinske« portal priporoča dve knjigi, Junake z ladje Argo Damijana Stepančiča (ki jih je sicer napisala Gaja Kos, Stepančič pa je delo ilustriral) in Sedem minut čez polnoč Patricka Nessa. Le dve deli iz bogate mladinske produkcije slovenskih in tujih pisateljev? Temu se reče strogost! »Najbolje prodajana« je samo ena edincata knjiga, nesrečni Junaki Gaje Kos izpod peresa Stepančiča, »najbolje izposojanih« pa je več, a kaj, ko se med sabo spet (ne) ločujejo po sivih naslovnicah in niso razvrščene po abecedi – skratka, na portalu vlada strahoten nered, in v tem trenutku se igram z mislijo, da bi zahtevala, naj moja ime in dela kratko malo umaknejo z njega, saj mi taka »reklama« povzroča le sramoto in škodo. Samo tega ne vem, na koga naj se obrnem s tovrstno prošnjo, ko pa nobeden od sodelavcev projekta, navedenih na predstavitveni strani, očitno ničesar ne dela.

Drobna ptičica, ki mi je povedala za portal, mi je tudi zaupala, kako krožijo govorice, da so sodelavci projekta v resnici pričakovali, da jim bodo podatke ter slikovno gradivo za portal posredovale kar založbe ali celo avtorji sami. Ustrezno »digitalizirane«. Oprostite, a čeprav znam pisati knjige, njihovih naslovnic ne znam »digitalizirati«, sploh pa to ni moja naloga: moje delo je opravljeno, ko pritisnem zadnjo piko v svojem rokopisu, od takrat pa se mora zame malce potruditi založba, na katero sem navsezadnje prenesla avtorske pravice. Toda tudi založbe imajo dosti pametnejšega dela, kot da bi se namesto tistih, ki so za to plačani, ubadale s portalom, kakršnega pri računalniškem krožku lahko postavi vsak petošolec. Sploh pa je zanj, kot že rečeno, nekdo »pokasiral« evropska sredstva; s temi bi ugledna agencija JAK, ki ima v rokah škarje in platno, kar se financiranja slovenske knjige tiče, morala pač narediti kaj več. Sredstev v kulturi bridko primanjkuje (zato je JAK letošnje knjižne subvencije namenil le 30 založbam!); greh je tako razmetavati s tistimi, ki se nam jih posreči pridobiti. A kaj, ko se je najlažje skriti za frazo o »testni fazi delovanja« in nato sedeti križem rok. To je nedelovanje.