The Avalanches: Wildflower

Avstralski producentski tim The Avalanches jo je leta 2000 zagodel s precej nepredstavljivim. Skoraj desetletje po tem, ko je kolažiranje, cut up, torej tehnika semplanja, ki jo je popularizirala kultura zgodnjega hiphopa, doživela udarec z novo zakonodajo o avtorskih pravicah, povezanih z glasbenim ustvarjanjem, je ta popolnoma neznana znamka ustvarila prvenec, sestavljen tako rekoč izključno iz ukradenih kavljev s cenenih vinilk psihedelije, soula, rapa in muzaka (po nekaterih virih je bilo semplov 900, po drugih kar 3500). Bil je čisti zadetek v polno. Album Since I Left You (2000) je bil deležen skoraj enoznačnih poklonov kritike, na njem je kraljeval naslovni hit in danes v kanonu sodobne avstralske popularne muzike velja za enega njenih vrhuncev. Posnet brez vokalistov in gostujočih zvezdnikov. Skupina The Avalanches ni bila edina, ki se je tako radikalno lotila anahronistične prakse, bila pa je izjemen primer takšnega preboja v srednjetok na prelomu tisočletja.

Toda prav nič se ji ni mudilo jahati vala nepričakovanega uspeha. Nadaljevanja se je lotila šele pet let po izidu plenilskozvočne mojstrovine. In ga potem nikakor ni znala končati. Vmes se je zgodilo marsikaj: avtoimunske bolezni, naročniški projekti, odhod najvidnejšega člana Darrena Seltmanna, propad matične založbe. In ko se je skupina končno resneje lotila vse bolj mučne naloge, jo je čakalo še časovno potratno pravniško delo »poravnave semplov«. Ja, tudi novi, po nepredstavljivih šestnajstih letih izdani album Wildflowers je spet hiperkolažno plastenje, skoraj v celoti sestavljeno iz sposojenih zaprašenih koščkov. In album ima spet obliko pedantno izdelanega mikstejpa, saj posnetki prehajajo drug v drugega, nekatere prvine se ponavljajo. Tudi tokrat slišimo ogromno skitov, izrezanih monologov, televizijskih citatov, terenskih posnetkov.

Wildflowers tako ni nadgradnja, slogovni zasuk ali plod »razvoja« ustvarjalca. Ne zveni, kot da bi bil posnet leta 2016, ampak vzporedno s prvencem. Manj duhoviti ali domiselni deli zvenijo celo kot njegovi ostanki. Toda ena novost je nespregledljiva. Zasedba je na krilih prvotnega uspeha, pa tudi mistike odsotnosti, ki je sledila, k rezanju in lepljenju nadaljevanja lahko povabila, kogar je pač hotela. In z vabili ni skoparila, saj so svoje pristavili Danny Brown, Ariel Pink, Toro y Moi, Father John Misty, DOOM, Biz Markie ... A prav sodelovanje je tisto, pri čemer se tu in tam pokaže ena od pomanjkljivosti plošče. Včasih zaradi kakšne površne rime, drugič zaradi banalnosti ali disonance naveze.

Prikupna prismuknjenost prvenca je delovala sijajno in zastarelo sveže, isti kaleidoskopski trik nizanja hecnih, veselih in nenavadnih vzorcev toliko let kasneje pa prepogosto strelja v prazno. Iskrena ponavljanka.