Napad irhastih zombijev

Prihajajo. Valijo se proti nam. Na tisoče jih je. Mejo bo treba zapreti. Treba bo postaviti žico. Ne lamelno, temveč rezilno. Žiletke! Pa še ne bo dovolj. Treba bo poslati tudi vojsko. In to oboroženo do zob. Full metal jacket. Najboljše strelce, ostrostrelce – takšne, ki zadenejo v glavo. Takšne, ki zadenejo med oči. Takšne, ki so voljni umreti za domovino. Še huje: takšne, ki bi se za domovino pustili živi požreti. Za nagrado bodo živeli še dolgo po svoji smrti. Prihajajo namreč zombiji – z bledimi, brezizraznimi obrazi, okrvavljenimi nosovi, nabreklimi žilami, nagnitimi telesi in sivimi, udrtimi očmi. So že tu. Ne na meji s Hrvaško ali Madžarsko, temveč na meji z Avstrijo.

Mejo z Avstrijo bo treba zapreti. Vse poti čez Alpe bo treba blokirati. In to nemudoma, če vprašate avstrijsko grozljivko Napad irhastih zombijev, ki jo bo – med 12. in 16. julijem – zavrtel Grossmannov festival fantastičnega filma in vina. Sarkastični Napad irhastih zombijev (Attack of the Lederhosenzombies), ki bo tekmoval tudi za Hudega mačka, Zlato palmo Grossmannovega festivala, se dogaja v avstrijskih Alpah, kjer pritiska vse hujša recesija. »Jebene klimatske spremembe – vsako leto je tolpleje,« dahne domačin, turistični delavec, upravljavec smučišča, ki pa že ponuja rešitev: magični snežni top, ki bo deloval – zasneževal – v vseh klimatskih pogojih, tudi v najhujši vročini. Toda ko se pojavi odrešilni investitor, ki pa ni Red Bull, temveč Rus, no, ruski tajkun, in ko se izkaže, da je »čudežna« substanca, ki naj bi skrbela za večni sneg, kužna, se začnejo domačini – in z njimi boarderji, hormonski turisti, ki nič hudega sluteč obtičijo tam zgoraj – spreminjati v zombije, ki komaj čakajo, da si nataknejo irhaste hlače in dirndl, da postanejo oberkrajnerji in potegnejo meh, da začnejo jodlati in zaplešejo polko. Ni kaj, integrirajo se, a po svoje.

Lahko jih presekaš, a potem hodijo v dveh kosih. Še naprej grizejo, pa četudi niso več pol tega, kar so bili. To, da si mrtev, ima svoje prednosti. »Mrtvi ljudje nas hočejo požreti,« dahne nekdo. »Si to, kar ješ,« doda nekdo drug. In bolj ko so ljudje mrtvi, večji apetit imajo. Še srne prešaltajo na meso. V Alpah ni najhujše to, da lahko zmrzneš, temveč to, da te požrejo s popustom – po znižani, akcijski ceni. Zombije malce pomirijo le dunajski valčki, kar pa ne preseneča – v Kubrickovem eposu 2001: Odiseja v vesolju so pomirili celo vesolje.

Zombijem se smrt lepo poda, še lepše pa se jim podajo polka, irhaste hlače in dirndl, vsaj tako lepo, kot so se jim v norveškem Mrtvem snegu, ki ga je pred leti posnel Tommy Wirkola, podale nacistične uniforme. Lederhozenzombiji se v Alpah – avstrijskih, norveških – počutijo kot doma. Nori so na sneg, belino, belsko čistino, monokulturo, nativistično folkloro, ideologijo bele vzvišenosti. Dajte jim recesijo in ruski kapital, pa iz sebe potegnejo vse najslabše – vso svojo fašistoidno vsebino.

Zombije – še posebej po izbruhu krize – najdete povsod, v vseh kinematografijah. Tudi v avstrijski in srbski, mehiški in grški, francoski in indijski, irski in pakistanski, turški in izraelski, japonski in šrilanški, celo kubanski (Juan de los Muertos). Le v slovenski jih ni, pa četudi jih Slovenija – s svojo morbidno ljubeznijo do preteklosti in prebujanja mrtvih – kar kliče, vabi in tako rekoč terja. Slovenski film spet zamuja, kar pomeni, da zamuja najizraznejše sodobno filmsko sredstvo, kozmični stand-up: zombiji so namreč postali premočna metafora (hej, v Svetovni vojni Z izpolnijo vse geopolitične sanje!), da bi jo lahko ignorirali ali pa preskočili. To je tako, kot da bi preskočili film.

Ni pošasti, ki bi lahko tekmovala z zombiji – nobena nima takšne metaforične moči, takšne izrazne moči, takšne umetniške moči. In takšne družbenokritične moči tudi ne. V zombijih in zombijskih filmih lahko vidiš metaforo neoliberalne dobe, brutalizacije prostega trga, krize, recesije, odpuščanja, žretja človeških življenj, suženjske delovne sile, militarizacije vsakdanjega življenja, imperializma, paranoje, nestrpnosti, stereotipiziranja, neonacifikacije, rasizma, konformizma, ljudske apatije, politične neučinkovitosti, korporativnega pohlepa, korupcije, kanibaliziranja tretjega sveta, obsedenosti s krščanskim obhajanjem in ritualnim konzumiranjem »Kristusovega telesa«, brezdomstva, finančnega taljenja in vstajništva, pa družbe, ki je vse zvedla na avtomatično konzumiranje, ljudi, ki hočejo živeti v rajskih nakupovalnih centrih, laissez-faire kapitalizma, v katerem je iskanje hrane nekaj delikventnega, zločinskega in kanibalskega, ljudstva, ki v krizi vedno izbere najslabšo možnost, in elit, ki čakajo, da bo ljudstvo umrlo od lakote.

Zombiji so mrtvi, a živijo za film. Živi so kot film. In tudi samoumevni so kot film. Le v Sloveniji ne. In Slovenijo, ki se itak tolaži s tem, da ima na svoji strani največjega zombija v zgodovini, Jezusa Kristusa, bi zaobšli, če ne bi bilo Ljutomera, Grossmanna, Festivala fantastičnega filma in vina, ki vsako leto vrti zombijske filme in ki se vsako leto konča z veliko parado zombijev, zato ni čudno, da so prav v Ljutomeru pred leti posneli prvo slovensko zombiado, Grozo ju jitsu zombijev (Aleksandra Fekonja & Vitomir Kaučič). Grossmannov festival Slovenijo vsako leto skonekta in sinhronizira s filmom, kar pa je storil tudi Karol Grossmann, ki je v letih 1905/06 v Ljutomeru posnel prve slovenske filme (Odhod od maše v Ljutomeru, Sejem v Ljutomeru, Na domačem vrtu). Vsi, ki so nastopili v njegovih filmih, so že mrtvi, a še vedno živi, kar pomeni, da so kot ustvarjeni za zombijske filme in festival, ki nosi ime njihovega režiserja, da ne rečem njihovega stvarnika.

Predstavljajte si tale slovenski šoker: Grossmannovi filmski junaki – vsi tisti Lotmerčani, ki odhajajo od maše ali pa si ogledujejo sejem – nenadoma vstanejo od mrtvih in začnejo žreti Slovenijo, Vesna in Samo – junaka Čapove Vesne – pa se sredi te srhljive zombikalipse sramežljivo, romantično in komično pecata. Toliko o Vesni, ki je tako dobra, da bi jo vsi Slovenci – živi in mrtvi – najraje pojedli. Jasno, Slovenci te zombiade niso posneli, so jo pa Američani. In ni kaj, Deb in Ryan – Vesna in Samo zombikalipse – si v filmu Deb med živimi mrtveci (Night of the Living Deb), ki ga bo zavrtel tudi Grossmann, res najdeta trenutek za odpiranje srca.

Zadnje dekle

In ker smo že ravno pri odpiranju srca: pozabite na romantične komedije, romance in ljubezenske zgodbe – grozljivka je žanr, ki najbolj razume odpiranje srca. Ne skriva, da je odpiranje srca pravi pekel, čista groza. Grozljivke vedno nazorno pokažejo, da odpiranje srca ni nič lepega, lahkotnega ali enostavnega, temveč nekaj mučnega, srhljivega, brutalnega, krvavega: v grozljivkah si junaki srce odpirajo tako, da ga drug drugemu iztrgajo. Z nožem, sekirico ali golo pestjo. Fraza »pokaži srce« tu postane kos krvavega meso. In ko špricne kri, lahko junak – solzen, ganjen – res upravičeno reče: »Nekaj mi je padlo v oko.«

Letošnji Grossmann bo zavrtel kar nekaj tovrstnih odpiralcev src. Vzemite le ameriški neogotski šoker Onkraj vrat pekla (Beyond the Gates), v katerem se dobita – primerno odtujena in ohlajena – brata, da bi razprodala in »likvidirala« očetovo videoteko, a jima odpiranje srca – zbližanje, spravo – pokvari skrivnostni, demonični VHS (senca Kroga), ki je uklenil očetovo »dušo«. Groza vas bo odprtega srca, sporočilo pa bo jasno: ko si bratje ali pa očetje in sinovi odpirajo srca, teče kri. Še sporočilo Slovencem: sprava ne bo nič prijetnega.

V turški Intervenciji (Baskin) demonični, groteskni Baba, kralj Pekla, štirim ošabnim policajem, potrebnim odrešitve, pokaže njihovo srce – v naravni velikosti. V Peklu nisi nikoli sam. Še več: v Peklu lahko odpreš srce – le teror Pekla lahko tekmuje s terorjem odprtega srca. V ameriškem Zadnjem dekletu (Last Girl Standing) dekle pobegne serijskemu morilcu, ki je ritualno pobil vse njene prijatelje (»kot da bi grozljivka oživela,« poročajo mediji), toda serijski morilec se vrne in nekemu fantu pred njenimi zgroženimi očmi izreže srce: Hotela si njegovo srce – tu ga imaš! Zadnje dekle je slasher. Vesna bi vse slasherje preživela – saj veste, Vesno in nadaljevanje, Ne čakaj na maj, konča kot devica, v slasherjih pa pokol serijskega morilca vedno preživi prav devica. Ker je devica, ker je torej »čista«, preživi. Za nagrado. Toda Zadnje dekle to patriarhalno logiko obrne: ali lahko devica, ki preživi pokol serijskega morilca, sploh še reče, da je devica? Vprašanje je na dlani – kdo je hujši: abnormalni serijski morilec ali normalna družba, ki dekle sili v to, da ostaja devica? Tudi odgovor je na dlani: oba – serijski morilec, ki kaznuje grešna, promiskuitetna, deviantna dekleta, ali patriarhalna, represivna družba, ki od deklet terja devištvo – sta hujša. Oba – tako serijski morilec kot patriarhat – sta le mračna, konservativna stroja za podrejanje žensk.

Toda žensk si ni več mogoče podrediti. V mehiškem Medenem mesecu (Luna de miel) si samski, osamljeni, sterilni zdravnik ogleduje mladenko, ki je ne more »osvojiti«, zato jo preprosto ugrabi. Zapre jo v klet, uklene in podvrže strahoviti torturi: podredi se moji volji! Bodi moja! Poroči se z mano! Ljubi me! Spoštuj me! Bodi submisivna! Odpri srce! Odpiranje srca – efekt patriarhalnih iger moči – je nasilje, posilstvo, marionetni torture porn, zato ne preseneča, da v ameriški Čarovnici (The Witch), postavljeni v despotski čas patriarhalne, puritanske paranoje (Nova Anglija, 1630), ženski avtonomiji – in feminizmu – prikimava celo narava, in da v britanski distopični groteski Aaaaaaaah!, ki popisuje mačistično odisejo dveh alfa-samcev, od patriarhata ostanejo le neartikulirano, animalično arheo-kruljenje, cviljenje in vreščanje, absurdni znaki moškega »sranja«, agresivnosti in atavistične sle po dominaciji.

Lekcije groze

Grozljivke so lekcije, učni komadi: ne odpirajo le srca, temveč tudi oči. O brutalnosti, ki ureja in strukturira družbo, govorijo v brutalnem jeziku. Ničesar ne skrivajo. Recimo, vse o brutalnosti – poniževanju, kompeticiji, podplačanosti ipd. – na delovnem mestu pove mehiški šoker Scherzo Diabolico, v katerem nižji uslužbenec nekega podjetja, ki ga stalno poniževanje in podcenjevanje prelevita v patetično karikaturo alfa-moškega, ugrabi direktorjevo hčerko, ki jo potem muči. Nič, le napredovati hoče.

Dalje, vse o tem, zakaj s selitvijo v staro stanovanje ne moreš na novo začeti življenja, pove švedski šoker Sensoria: stravmatizirano ločenko v stanovanju, v katerega se preseli, pričakajo zaprašene travme prejšnjih stanovalcev (no, J-horror). Poseganje po tujih stanovanjih je tako morbidno in grozljivo kot deložacija ali pa kakršnakoli druga izguba doma. Kar velja tudi za poseganje po tujih igračah in tujih življenjih, pa četudi so igrače – tako kot v Ukletih lutkah (Worry Dolls) – last likvidiranega serijskega morilca, potemtakem »najslabšega med nami«, in četudi gre – tako kot v Zadnji besedi Johnnyja Franka Garreta (Johnny Frank Garret’s Last Word) – za življenje obsojenega morilca nune, hja, »najslabšega med nami«. Če bi pravna država delovala, ne bi bilo grozljivk. Ali pa velja ravno nasprotno: grozljivke obstajajo, ker je pravna država le voljna izvršiteljica neoliberalnih politik.

Dalje, vse o tem, zakaj je odpiranje preteklosti, s katerim so tako obsedene nekdanje komunistične dežele, pogubno in avtodestruktivno, pove češki šoker Nenasitna Tiffany (Nenasytná Tiffany), v katerem začne nevidna, okultna, paranormalna sila goltati tiste, ki kopljejo po komunistični preteklosti, misleč, da je preteklost zaklad, ki čaka na »poštenega« najditelja. Da lahko preteklost – vrnitev h koreninam – reši sedanje probleme, je le grozljiva iluzija.

In končno, vse o tem, zakaj opozicija, ki zruši vladarja, običajno ni nič boljša od vladarja, pove britanska Lekcija (The Lesson), v katerem učitelj ugrabi fakinska dijaka, ki ga stalno žalita in ponižujeta – dati jima hoče lekcijo. Predstavljajte si, da bi Žago posnel Rok Biček. Toda ko dijaka mizo obrneta in katarzično zrušita sadističnega »diktatorja«, se vprašate: bi jima prepustili oblast? Hočemo, da nam vladata? Bi ju volili? Kakšne so opcije v času, ko boj za oblast rojeva le še male in večje fašiste?

Vsi konci sveta

Nič, Grossmann vas bo šokiral z grotesknimi, pikantnimi, ofenzivnimi eksploatacijskimi koktajli, v katerih od glav ne ostane kaj dosti (Frankenstein je ustvaril motoriste), ekstremnim, tako rekoč snuffovskim torture pornom vsakdanje brutalnosti (Grozodejstva), halucinantno psihotroniko (Klinika za strah), psihedeličnimi dantejevskimi nočmi gialla (Francesca), retro kolažiranjem eurotrasha (V iskanju Ultra-seksa), kretenskimi superjunaki (Abeceda superherojev), izgubljenim ekscesnim šokerjem Georgesa Mélièsa, ki je ljudem ob koncu 19. stoletja pokazal hudiča (Demonov bes), Kubrickovima šokerjema Peklenska pomaranča in Izžarevanje (Jan Harlan, Kubrickov svak in producent, bo gost festivala), trumo kvikijev (prijavili so jih 1.600!) in divjim, dekadentnim, Viscontijevim Helmutom Bergerjem, drugim velikim gostom festivala, ki za Horvathov doku o sebi – Helmut Berger, igralec – noče niti slišati, pa četudi smo v njem stalno čakali, da bo dahnil to, kar je v Wilderjevem Bulvarju somraka dahnila propadla, zblojena, grandomanska diva nemega filma: »Še vedno sem velika, le filmi so postali manjši!«

Toda brez panike: vse te grozljivke so le simptomi neuničljive iracionalnosti, apokaliptične tesnobne in morbidnega terorja, s katerimi živimo, pošastnosti, s katero se ne moremo pogajati, in ekstremnih časov, v katerih imamo vsak dan občutek, da smo preživeli še en konec sveta. Zato jih ljubite tako, kot ljubite sami sebe. Hočete biti ganjeni? Pojdite v Lotmerk.

Film: 12. Grossmannov festival fantastičnega filma in vina
Kaj: festival, posvečen žanrskemu filmu, predvsem grozljivkam in fantastiki
Kje: Ljutomer
Kdaj: od 12. do 16. julija 2016 

Hudi mački

Čarovnica, Robert Eggers
Patriarhat je horror show.

Intervencija, Can Evrenol
Turški policaji vidijo Hudiča.

Napad irhastih zombijev, Dominik Hartl
Zombiji požrejo avstrijske Alpe.

Scherzo Diabolico, Adrian Garcia Bogliano
Ženske ni več mogoče ugrabiti.

Sensoria, Christian Hallman
V starem stanovanju ne moreš začeti znova.