Janko Lorenci: Atentat na Luko

Janko Lorenci

8. 7. 2016  |  Mladina 27  |  Kolumna

Predsednik parlamenta Brglez je delavsko blokado koprske Luke čudno ostro ozmerjal za atentat na državo. Vendar gre prej za atentat države na pristanišče in nevarno igračkanje z ognjem.

Primorcem, upravi Luke in pristaniškim delavcem lahko zakličemo bravo. Brez njihovega odpora, ki je bil zgolj reakcija na vladno akcijo, bi politika že namestila svoje nadzornike in podjetje počasi ukrojila oziroma razkrojila po svoji meri. Primorci so se uprli zato, ker je država škodljivo, s prikritimi nameni, z lažmi in amatersko posegla v uspešno podjetje. Uprli so se tudi zaradi upravičenega nezaupanja v oblast in politiko nasploh. Tudi če vlada, gledano formalno, Luke ne namerava prodati, z načrtovano oddajo koncesij dejansko počne prav to – torej tudi v tem primeru nadaljuje brezumno razprodajo državnega premoženja, čeprav za to ni več finančne potrebe, čeprav gospodarsko rastemo in smo odpornejši proti privatizacijskemu izsiljevanju iz EU. Samo NKBM je prodala za pol milijarde prepoceni. Kako naj zaupaš taki oblasti?

Vlada je prodala še marsikaj, a ni zbudila takega odpora. Pri Luki gre tudi za to, da se vsa Primorska dobro zaveda njenega pomena in da je identifikacija z njo jasna in močna. Pri kaki NLB, Telekomu itd. take identifikacije ni, ljudstvo je tudi zmedeno zaradi nenehne privatizacijsko-razprodajne propagande.

In morda so Primorci tudi nekoliko drugačni od povprečne Slovenije. Kakorkoli, koprsko dogajanje je ogledalo naše družbe. Fizični domet upora je velik, saj pristanišče sega v vso državno infrastrukturo in naprej v tujino. Velik je tudi psihološki domet. Upor ostro zrcali družbeno dogajanje, ki ga zaznamuje stopnjevanje državljanske nepokorščine, uporov, stavk, drobnih lokalnih protestov, pasivnega odpora in povsod razširjenega nezadovoljstva. Naša politika ustvarja čedalje bolj nemogočo in vnetljivo mešanico toge zbirokratiziranosti in prenormiranosti, hkrati pa šibke pravnosti, revnega javnega dialoga in toleriranega, vsaj nelegitimnega, včasih kriminalnega lomastenja politike same in premoženjske družbene smetane. Občutek kaotične in nepravične ureditve se krepi. Neprivilegirani sloji odgovarjajo na tako stanje z družbeno pasivnostjo, s spogledovanjem z ekstremisti, a tudi z državljansko nepokorščino. Ta fenomen se bo zelo verjetno še krepil.

Bolj kot kadarkoli postaja jasno, da stvari ne gre slepo prepustiti politiki, kot se je to zgodilo po osamosvojitvi in nas pripeljalo v sedanji položaj – v protestno brbotanje na vseh koncih in krajih. To je najbrž tudi globlji razlog za živčno Brglezovo izjavo o atentatu. Brglez, sicer umirjen in verodostojen politik, bi moral vedeti vsaj dvoje. Škoda zaradi primorskega upora je neskončno manjša od škode zaradi slabega upravljanja državnega premoženja in razprodaje. Drugič: če bi bila vsa energija vplivnih posameznikov (tudi Brgleza), vsaj dela politike in medijev, ki je bila porabljena za propagiranje privatizacije, razprodaje in svetih zapovedi iz vrhov EU, vložena v to, da bi politika naposled uvedla solidno upravljanje državnega premoženja, razprodaje sploh ne bi bilo. In tudi izbruha v Luki ne.

Namesto tega zdaj Cerar in Brglez s prstom kažeta na tiste, ki so najmanj krivi. Premier je rekel: »Ne bom pristal na to, da bi delavci vodili podjetja, državna podjetja, in še manj na to, da bi vodili državo.« No, delavci imajo svojega zakonitega predstavnika v pristaniški upravi in torej že (so)upravljajo podjetje. Ali Cerar zanika zakonsko ureditev? Očitno se tudi ni ničesar naučil iz policijske stavke. Z malo diplomatske spretnosti bi delavce zlahka potolažil in zgodaj ustavil blokado. Z njimi se noče pogovarjati, nekdanja premierka Bratuškova pa je denimo odšla k stavkajočim rudarjem v rov. Iz njega kot da je udaril tipični refleks človeka, ki se je iz višjega srednjega razreda povzpel na oblast, postal hladen oblastnik.

In to oblastnik, ki nima pojma ali pa se neverjetno spreneveda. V parlamentu, na železnici, v SDH, pri Gašperšiču ... se že mesece pletejo manevri za razkosanje pristanišča oziroma za oddajo tujim koncesionarjem, premier pa se zaklinja, da je to nedotakljivo strateško podjetje. Se norčuje iz vesoljne Slovenije ali pa ne ve, kaj se dogaja okoli njega, in dopušča, da se lastni ministri norčujejo iz njega? Ali pa se mu vse skupaj fučka; pomembno je, da igra premiera, ki zna po potrebi ostro nastopiti – proti delavcem.

Morda pa, enako kot vsa politika (luške delavce je med strankami jasno podprla le Združena levica), zatiska oči pred vzroki za družbeni nemir in dojema upor kot grožnjo statusu quo. In ima edino v tem tudi prav: dogajanje v Kopru opozarja na norost in gnile metode privatizacije in razprodaje, lahko pa je tudi nalezljivo in sproži še več take nepokorščine. Ta je, v tem primeru zagotovo, upravičena, legitimna in koristna: interese države (in svoje interese) branijo proti politiki prav pristaniški delavci.

Cerar problematiki privatizacije zaradi svoje nerodnosti in globljih prepričanj dodaja socialno, razredno komponento, s tem lokalni in splošni odpor podžiga – in tako nehote ravna v splošno korist in lastno škodo.

Hkrati se, spet enako kot vsa etablirana politika, boji, da bi dogajanje v Kopru izzvenelo v sporočilo: odpor se splača, z njim je, če ima svoj vsebinski prav, mogoče kaj doseči. To je vnetljivo in nalezljivo sporočilo. Torej: postanimo Primorci ali, če je komu laže, Islandci.¸