John Green: Katherine, Katherine

+ + +

Važno je imenovati se Katherine

Colinu, čudežnemu otroku po srednji šoli, se že devetnajstič ponovi ista zgodba: zaljubi se v Katherine in ona ga, kot vse predhodnice, zapusti – tako se vsaj spominja serije.

Ker je bolj matematičen in študiozen tip, poskuša najti formulo – in narisati ustrezen graf – dogodkov. Vendar nekaj manjka, nekaj se ne izide, dokler ne ugotovi, da je bil tudi sam zapustitelj, ne zgolj zapuščenec. Vendar je srčna bolečina prevelika in njegovi starši samo nekoliko zaskrbljeno pokomentirajo, ko se z arabskim prijateljem Hasanom odločita, da bosta šla malo po svetu, z ogromno staro limuzino, v neznano. In pristaneta med južnjaki, ki so erotično bolj emancipirani, imajo malo čudne navade, recimo da se dajo pokopati kot ubiti habsburški prestolonaslednik Ferdinand, za zabavo streljajo vepre, se tolčejo na gobec in podobno.

Naključni trk urbanega štrebarja, ki se mu zdi stran vržena vsaka ura, ki ni namenjena študiju katerega od mrtvih jezikov, sanskrt mu je kot jagoda na torti še ostal, ali pa branju zatežene literature v verzih ali pa risanju grafov in sploh vsakemu pridobivanju znanja, in ruralnih veseljakov je seveda zabaven, vsaj Green se močno trudi v tej smeri. Enkrat s popisovanjem prismukov in nekdo, ki je pri svojih sedemnajstih hodil, karkoli že to pomeni, z devetnajstimi Katherinami, z nekaterimi samo ure in celo brez poljubljanja, bolj kot dogovor in ne kot praksa, je nedvomno lahka tarča. Debeluškasti in dobrodušni musliman zraven, len in dezorientiran, tak lahko samo odigra Sanča vitezu tužnega lica. Potem še punce, živahne, skrivnostne, in če recimo zakopavajo proizvode tovarne, ker jih nihče noče kupiti, delavcev pa nočejo odpuščati, potem dobiva to že malo sandersovske, malo pa vonnegutovske poteze. Pri čemer je Kurt seveda aforističen in satiričen, Green se bolj zafrkava iz pobov, ki se jemljejo preresno. In ki mislijo, da je znanje – ali pa čudežnost in rob genialnosti – že dovolj dobra popotnica. Nič čudnega ni, da se nekajkrat pobliskne ime J. D. Salingerja, avtorja Varuha v rži: tudi on je v Franny in Zoe pisal o bedi in strahu in brezsmislu čudežnih zmagovalcev otroških kvizov, kakršen je Colin. Vendar južnjaška uteha in kup zabavnih zapletov le nekaj spremeni: zavest, da je prihodnost nedoločljiva in nepredvidljiva, vsemu matematičnemu znanju navkljub.

Green piše preprosto, to je poletno branje, ki poskuša s komentarji, v katerih obdeluje sfaljene čudežne otroke in reče kakšno o genijih od Tesle do zapitkov iz inovatorskih vrst, zabavati. Nekaj je prav komedijskih epizod, piki sršenov na veprastem lovu, nekaj za leta vpletenih zabavnih ljubavnih nesporazumov, vse pa ovito v lahkotno poletno avanturico, ki ji dajejo grafi in enačbe duh (matematične) teže.