Vihar

Janko Lorenci

22. 7. 2016  |  Mladina 29  |  Kolumna

Zadeva Flisar je za medije prijetno žgečkljiva tema. Privlačna sta tudi njena protagonista. Na eni strani Anja Radaljac, mlada uveljavljajoča se kritičarka, željna dela in najbrž tudi pozornosti, po mnogih znakih kar nasršena osebnost. Na drugi strani Evald Flisar, zelo prevajan pisatelj, mož v letih, prvi človek slovenskega Pena in Sodobnosti, revije, ki izdaja vedno več knjig in dobiva kar nekaj subvencij.

Nič ni narobe s tem, da je Anja Radaljac njuno korespondenco postavila pred oči javnosti. Ni pa prav, kako je predstavila vse skupaj – z od nje navdahnjenim člankom Radia Študent, v katerem je Flisar opisan kot star pohotnež, ki zlorablja svoj položaj moči, temu podobna, polna moškega seksizma, pa naj bi bila vsa slovenska literarna scena. Iz tega je zrasla peticija v režiji Air Beletrine z zahtevo po Flisarjevem opravičilu in odstopu s položaja v Penu. Padle so tudi zahteve po odstopu s funkcije v Sodobnosti.

To se zdi prenapeto. Flisar bi se vsekakor moral opravičiti (in se je), odstopiti pa mu ne bi bilo treba. Pred mladenko se je, mož v letih, otročje napihoval in se v kontekstu razmerja urednik–prosilka za delo izrazil osupljivo degutantno. Vendar ni kak mačo, množični posiljevalec ali kronični spolni nadlegovalec. In niso vsi starejši in uveljavljeni moški na literarni sceni kar počez pohotneži, ki zlorabljajo nemočne mlade kandidatke za literarno slavo, kot se glasi kontekst obtoževanja. To je žalitev za mnoge med njimi. Flisarja poznamo kot dostojnega človeka, ki je za slovensko literaturo napravil tudi kaj dobrega, in dostojnega človeka zaradi enega spodrsljaja ni treba kar ubiti, kot krvoločno, da se jih ustrašiš, zahtevajo srditi posamezniki in posameznice.

Vse skupaj se dogaja na specifični slovenski literarni sceni, kjer nenehno poteka boj za uveljavitev in preživetje majhne vojske posameznikov, v glavnem razvrščenih v skupine, klane, somišljenike, konkurente. Tu vlada tudi drugod znana folklora zamer, komolčarstva, mimikrije, podtalnih in javnih spopadov, izjemoma celo sodelovanja. Splošna histerija slovenskega javnega življenja sega tudi sem in sili nazaj v širši prostor. Flisarjev primer spada v ta splošni okvir.

Posebno ostrino dogajanju daje vsaj dvoje: najprej izguba nekdanje veljave literature (kulture) in s tem svojevrstna izguba identitete. Še bolj pa pomanjkanje denarja in izguba socialne varnosti. Od tod krčevit boj posameznikov in skupin za preživetje, za skopi javni denar, boj vsakogar proti vsem. V našem primeru lahko v tej zvezi pomislimo vsaj na Air Beletrino. Gotovo pa gre tudi za generacijsko spopadanje – prekarci in mladi proti starejšim, že uveljavljenim in boljše situiranim. A to ni črno-bela slika v prid zgolj prvih, saj na tej sceni životari tudi veliko priletnih prekarcev s še slabšo perspektivo. In prav kakor nekateri stari mlade apriori dajejo v nič, nekateri mladi kar počez odpisujejo stare kot dosluženo robo.

Za oceno primera je pomembno še to, da so se na literarni sceni že uveljavile mnoge ženske – kot pisateljice in pesnice in kot urednice in kritičarke. Verjetno jih je precej več kakor moških. Je moški seksizem kljub temu res tako vseprisoten, tako brutalen filter? In če so seksizma na pamet, brez dokazov, obtoženi kar vsi moški na literarnih položajih, se po isti logiki vprašajmo, ali jih že uveljavljene ženske morda ne posnemajo. Vprašajmo se tudi, ali so proti lastnemu seksizmu imuni vsi podpisniki peticije.

Seksizem seveda je realen, živ problem. Na literarni sceni je verjetno celo blažji kot tam, kjer so hierarhije strožje, v igri pa veliko večji denarji. S tem ni rečeno, da ne obstaja in da ga ni treba preganjati tudi v svetu literature. Hkrati pa spet ni nekakšen nadproblem, okoli katerega se suče vse drugo. Zlasti pa gre vsak tak primer obravnavati trezno, brez gorečnosti. Flisarju je res grdo spodrsnilo, toda ali so kaj boljše številne reakcije na njegovo ravnanje, recimo to, kako primitivno ga je ozmerjal J. Hudolin (»Evald Flisar, potuljeni in s hipokrizijo naphani trgovčič«). Ostro obsojanje seksizma bi moralo predpostavljati neko osnovno dostojnost in občutljivost tistih, ki obsojajo. Tudi to, da so vsaj malo občutljivi za druge anomalije, denimo za stiske revnih. Občutljivost zgolj za ozki segment seksizma diši po pozi, ozkih interesih, gorečnosti itd.

Nasploh se zdi, da je pretirano poudarjanje obstoja in nevarnosti seksizma blizu nevarnostim, ki jih nosi s seboj politična korektnost, tista, ki se je v marsičem izrodila v prikrivanje družbenih problemov in v orodje za ohranjanje statusa quo.

Iskanje seksizma tam, kjer ga ni, pa je lahko navsezadnje tudi svojevrstno zanikanje tega, da je erotična napetost med ženskami in moškimi trdna konstanta človeškega plemena, nekaj normalnega. Meje med njo in seksizmom so pogosto zabrisane in arbitrarne. Velika večina manifestacij te napetosti še ni seksizem. Upajmo, da bo drugo osebo, zanimivo, povprečno, lepo, izzivalno ..., še naprej dovoljeno pogledati. Res pa je: močnejši ko si, bolj se moraš izogibati seksizmu.

Vihar okoli Flisarja je kljub svoji individualnosti tudi zmaličen izraz zagatnega položaja literature (kulture) pri nas. Veljave, identitete in solidne materialne podprtosti ni izgubila zaradi notranjih razprtij in rivalstev, vendar ta trenja prispevajo k njeni (samo)marginalizaciji. Če danes družbam na Zahodu kaj res manjka, sta to elementarna enakost in solidarnost. Z zavestnim trudom, da bi se ta invalidnost zmanjšala, si lahko literatura in kultura počasi izboljšata položaj, mimogrede pa najdeta tudi nekaj izgubljene identitete. Vsaj njun misleči in v resnici občutljivi, empatični del.