On + ona

proti

Moški in ženska.

Claude Lelouche je pred petdesetimi leti posnel Moškega in žensko, romanco romanc, v kateri sta se moški (Jean-Louis Trintignant) in ženska (Anouk Aimée), Jean-Louis in Anne, vdovec z enim otrokom in vdova z enim otrokom (simetrija med njima je bila res chic, tako rekoč dizajnerska), srečujeta in razhajata, stiskata in ločujeta, objemata in odrivata, pa ne zato, ker bi ju tako zelo žrli dvomi, temveč zato, ker skušata biti novovalovska in originalna.

In vsaj tedaj se je zdelo, da sta popolna originala, tako da je film – sicer huronski globalni hit (soundtrack Francisa Laija je bil itak hit zase) – pobral zlato palmo, zlati globus in tujejezičnega oskarja za najboljši film, pa še oskarja za scenarij za nameček. Moški in ženska sta povzročila pravo manijo, postala sta pregovorna, številni filmi so hoteli biti Moški in ženska. Film je bil nepozaben tudi za samega Leloucha, ki je skušal to formulo – to kemijo, to magijo, ta uspeh – loviti tudi v drugih filmih, posnel pa je celo sequel, Moški in ženska – 20 let pozneje. Igrala sta ju kakopak Jean-Louis Trintignant in Anouk Aimée. Še vedno sta pozneje Trintignant in Anouk Aimée. Še vedno sta pozneje. Igrala sta ju kakopak Jean-Louis Trintignant in Anouk Aimée. Še vedno sta . Igrala sta ju kakopak Jean-Louis živa (Trintignant je v Hanekejevi Ljubezni »uspaval« svojo Anne), zato bi lahko Lelouche posnel še novo nadaljevanje, Moški in ženska – 50 let pozneje, a se je odločil, da bo par pomladil in raje spočel novo variacijo, v kateri se Antoine (Jean Dujardin), francoski skladatelj, tipični lelouchevski liberalec in šarmer, ki pride v Indijo, da bi dokončal soundtrack za bollywoodsko verzijo Romea in Julije (ne sprašujte), zaljubi v Anne (Elsa Zylberstein), nemirno, nepotešeno, poduhovljeno ženo francoskega ambasadorja, ki jo ob migrenah muči tudi neplodnost, tako da kreneta na trip odrešitve (Pot v Indijo), ki pa – razen bogate turistične eksotike, ki vključuje tudi new-age mistiko, zdravilce in guruje – ne nudi nič usodnega, le postkolonialno mežikanje pastelni indijski revščini (resda tu precej nadišavljeni, no, »britanski«), v kateri lahko Zahod okopa svojo utrujeno, prepihano, bolno »dušo«. Ja, revščina te odpre! Lelouche pa mežika tudi sebi, zato ne preseneča, da je prizor na železniški postaji le preslikava kultnega železniškega prizora iz Moškega in ženske, le da Francis Lai nima kaj dodati.