Frédéric Beigbeder: Oona in Salinger

+ + +

Slavni in čudni

Ona, Oona, zvezda nočnega življenja in hči literarnega nobelovca Eugena O’Neila, ki je družino opustil zaradi odljudnosti in – skladno z irskim temperamentom – odgovornosti izključno do literature in pijače, in pisatelj Jerome Salinger, preden je napisal Varuha v rži, sta simpatizirala in se mladostniško kurila. Dokler ni šel on v vojsko, vojno in tam doživel svašta, njo pa je medtem zasnubil in kasneje poročil veliko starejši Charlie Chaplin, lovec na fančule, zraven po poklicu komik.

Kolikor razumem posvetilo in esejistična komentatorska poglavja, posvečena vsem zvezam med starejšimi moškimi in veliko mlajšimi ženskami, Beigbeder skozi ljubezenski trikotnik obračunava z lastno krizo srednjih let, predvsem pa z od zgoraj navrženimi in posplošenimi mislimi o ljubezni kot medgeneracijskem pojavu hofira partnerki. Mlajši, jasno, zase priznava, da je (bil) na neki način geriatrično izključevalen, namesto ikonam, ki jih je častila njegova generacija, se je pustil zapeljati tistim, na katere padajo mlajši. Težave z odraščanjem – proti temu pisatelji okoli abrahama niso imuni.

Celotno zgodbo zastavi dokumentaristično, čeprav Chaplinova družina ne dovoli vpogleda v korespondenco, na katero je računal. Ostane torej skrivnostni in ves čas molčeči in mrakobni Salinger, ki mu je uspelo pobegniti v osamo, če že ne divjino, in živeti odljudno življenje – kar je ena bolj posrečenih reklamnih potez, spomnimo se Pynchona, mediji potem podivjajo in špekulirajo. Tudi pisec se je znašel blizu njegovega doma, dokler je bil še živ, in si, pametno, ni upal blizu. Na drugi strani mladoletna zvezda družabnega življenja, malo plitka in malo brezciljna, s potrebo, da odsotnega očeta nadomesti z možem, na katerem in s katerim bo preigrala vse manjkajoče. Beigbeder se avanture, niti ne posebej strastne, loti z izrazito pisateljsko samovoljo, ki presega svobodo siceršnjih biografov. Ne samo suveren »vpogled« v psihiko predvojne najstnice, Salingerju ob vietnamskem sindromu prilepi Hemingwaya, ki je bolj pokroviteljski kot v delih življenjepiscev – tam bližnjike do konca opije, da jih ob odhodu lažje zbije.

Beigbeder trdi, da gre za faktično zgodbo, in res jo razširi z nekaj podatki, ki naj bi bili manj znani: o hrupnosti bitk, o načrtni zadetosti vojakov, s statistiko osvobajanja Evrope, o nepotrebnosti bojev v Ardenskem gozdu. Da bi iz zveze naredil fatalno, vsaj za pisatelja, jo prenese še v čase, ko zanjo ni dokazov. Bolj mu uspe, da Salingerjeve pisateljske začetke, kratke zgodbe pred famoznim romanom, poveže z Oonino ljubezensko zavrnitvijo, enako dobri so tisti deli, v katerih prikazuje razvajeno zvezdniško mularijo pri žurih in družinska prekletstva, ki ji uhodijo poti navzdol.