Boris Golec: Valvasorji

+ + + + +

Zgodovina plemiške družine Valvasor na Kranjskem od sredine 16. do konca 18. stoletja.

Več kot 150 usod, začenši z dedom Hieronimom Valvasorjem, ki je obogatel, ker mu je bogati gospodar zapustil dvorec, njegovim očetom Jernejem, ki je imel kar 24 otrok, polbratom Karlom, ki je postal baron in predsednik deželnega glavarstva, jasno s polihistorjem in njegovo »Slavo« pa tja do nezakonskih potomcev, dokler ni priimek dokončno izumrl.

Vzpon rodbine je poleg iznajdljivosti, izobrazbe in podjetnosti temeljil na preračunljivo izbranih porokah, ki so prinašale plemiške naslove, dote in gradove. Seveda pa je večina potomstva končala v samostanih in duhovniškem stanu, če ni umrla že v otroštvu, nemalo je bilo tudi takih, ki so se poročali po svobodni izbiri s pripadniki nižjih stanov ter s tem izpadali iz oporok staršev. V družini so beležili tri barone in enega, ki se je sam pobaronil; kajpak je bil to polihistor, ki je v času slave začel k imenu dopisovati baronski naslov, potem pa mu ga je začela priznavati tudi okolica.

A bolj kot družinska saga je to pripoved o dobi, ki je v splošnem vedenju komaj kaj znana. Da je tedaj vladal deželni zbor, v katerega so volili plemiče za dobo treh let; da je sodišče obravnavalo plemiča, ker je podložnico pretepel in jo za en dan vklenil v verige; da podložniki baronu niso hoteli plačevati davkov, in ko jim je ta zagrozil, da nadnje pošlje vojsko, so se mu samo smejali in zadevo na sodišču, sklicujoč se na pravice kosezov, vlekli v neskončnost; da je plemič v 17. stoletju kupil grad in ga že čez tri leta prodal.

Pri knjigi je posebej fascinantno, kaj vse je moč rekonstruirati iz stoletij oddaljenega časa, kdaj in kje se je kdo šolal na jezuitski ali latinski gimnaziji, katere knjige je hranil, da je investiral v rudnik bakra, kakšni so bili zaslužki s posestvi, koliko davkov je plačeval, da so polihistorju odpisali davčne zaostanke etc.