Zapiski shizofrenika

Maja Novak

22. 7. 2016  |  Mladina 29  |  Ihta

Nekje v Anatoliji, je povedal kanal Viasat History, so ljudje v zgodnjem srednjem veku prebivali v jamah in seveda so v jami imeli tudi cerkev – ne vem, kako se kraj imenuje in kje natanko leži, saj so vse mnogotere osebnosti mojega razcepljenega jaza oddajo poslušale z enim ušesom. Vse pa so opazile tole: na eno od dragocenih bizantinskih fresk, s katerimi je poslikana notranjost cerkve v jami, se je podpisala turistka; z ogromnimi črnimi črkami je čez obraze svetnikov naškrabala svoje ime: JESSICA. Škoda, da ni dodala še priimka in naslova stalnega prebivališča, da bi ves svet vedel, kdo je in kje živi gos, ki si je privoščila tak vandalizem.

Ob takem zločinu, je pripomnila ena od mojih osebnosti, tista, ki je tako cinična in zagrenjena, da je druge ne marajo, bi človek morda še pomislil, da bi bilo celo dobro, ko bi se število turistov na zemeljski obli po zadnjih dogodkih v Nici malce zmanjšalo. Ni jih treba ravno povoziti s tovornjakom, dovolj bi bilo, ko bi zaradi strahu pred terorističnimi napadi preudarno ostali doma. Kajti turizem je industrija, ki močno onesnažuje okolje: s hrupom, odpadki in izpušnimi plini prevoznih sredstev, s katerimi so se turisti pripeljali na to ali ono destinacijo, predvsem pa z brezobzirnostjo ljudi, ki si domišljajo, da jim je v zameno za skromen denar, plačan za aranžma, v tuji državi dovoljeno početi vse, kar jim pade na pamet, z njihovo egocentričnostjo, zaradi katere so domačini včasih dobesedno prisiljeni skakati s poti množicam, ko zaverovane v fotkanje selfijev, slepe za druge ljudi rinejo skozi to ali ono mestno središče. Včasih bi se kakšna bomba prav prilegla, če bi se zaradi nje kakšna Jessica odpovedala obisku kake anatolske vasice in obtičala v rodnem kraju, kjer se že zaradi strahu pred obsojajočimi pogledi sosedov vede lepše kot v tujini.

Po pričakovanjih so vse moje shizofrenične osebnosti to tečnobo pri priči zatolkle.

Le kdo si sme lastiti pravico, da mi bo govoril, kje naj hodim in kdaj!, je vzrojila tista najbolj načelna; ali smo svobodni ljudje ali ne? (Osebnost številka ena je privzdignila obrv, kot da dvomi.) Ljudi je treba vzgajati, ne strahovati, je še naprej gnala svojo tista načelna. Pravica do svobodnega gibanja je ena od temeljnih, nedotakljivih pravic sodobne demokracije, terorizem pa to pravico ogroža in prav zaradi tega se je treba proti njemu boriti, tudi v imenu preprostih ljudi, navadnih smrtnikov, ki si vendar smejo brez strahu kdaj privoščiti kakšno kavico v kakšni pariški kavarni ali kak kratek pobeg pred domačo sivino, kak ogled ognjemeta nad Angleško promenado. Za to se je treba boriti, pa četudi to kdaj kaj stane.

Na svetu so vprašanja, na katera ne znajo odgovoriti ne ciniki ne optimisti. Je potemtakem kaj čudnega, da postajamo shizofreni?

Točno, je prikimala tretja od mojih osebnosti, tista, ki se vedno z vsem strinja in ki je zato kajpak dokaj priljubljena, saj je po Nici tudi francoska politika izjavila, da je terorizem realnost, s katero se bomo morali naučiti živeti. Najboljši način, kako se spoprijeti z njo, trdijo modre glave, pa je, da ne spreminjamo svojega načina življenja, da ne klonemo pred strahom, da se ničesar ne izogibamo in da se ničemur ne odpovemo, saj je navsezadnje prav to tisto, kar teroristi želijo doseči; tega jim ne smemo dopustiti.

O modrih glavah sicer ne vem ničesar, je pripomnila prva osebnost, tista dežurno cinična, a rekla bi, da to trdi predvsem kapital; kaj bi se namreč zgodilo z njegovimi dobički, ko bi, če ostanemo zgolj pri turizmu, ljudje nehali dopustovati? Turistične agencije bi propadle. Propadle bi pražarne kave in propadli bi lastniki kavarn, če bi ljudje zaradi strahu, da jim bo pod stolom kaj eksplodiralo, nehali zahajati vanje. Sploh si ne morem misliti, kaj vse bi propadlo šele, ko bi se državljani uprli državi, ki ne stori nič za njihovo varnost, samo lepe fraze izreka. Ne, ne, vztrajanje pri maksimi, da mora kljub terorističnim napadom življenje teči dalje, kot da se ni nič zgodilo, gre na roko zlasti kapitalu in politikom.

Sploh pa, kaj se to pravi: realnost, s katero se bomo morali naučiti živeti? To je, kot da bi naši predniki rekli: črna kuga je realnost, s katero se je treba sprijazniti. Tiho bodite, molite in delajte dalje, obdelujte polja, da bo graščak lahko tudi v prihodnje pobiral desetino, ko pa bo napočil vaš čas, vdano zbolite in umrite za kugo, kajti to je realnost. Ob takem razmišljanju bi kužne bolezni še danes desetkale prebivalstvo, kajti nihče ne bi ukrenil ničesar, da bi jih preprečil.

Saj države ukrepajo proti terorizmu, je previdno pripomnila tista od mojih osebnosti, ki ji druge, kdo bi vedel, zakaj, pravijo »optimistka«.

S čim neki? je hotela vedeti prva. Kaj natanko bo Francija dosegla s tem, da je podaljšala veljavnost izrednih ukrepov v državi? So dosedanji izredni ukrepi preprečili Nico? Bi celo vojska, ko bi na ulicah res okrepila vrste policistov, lahko kaj preprečila, če vojaki ne bi zdravorazumsko pomislili, da v peščico lokalnih restavracij najbrž nihče ne dostavlja sladoleda s 25-tonskim tovornjakom, zato bi mu tako, kot so naredili policisti v Nici, lepo dovolili peljati dalje? Ne, represivni ukrepi države zgolj ustvarjajo razmere, v katerih ljudi še močneje zamika, da bi se »radikalizirali«, da bi iskali izhod iz nevzdržnega položaja s sprejetjem te ali one prenapete ideologije in da bi se zaradi čedalje hujšega občutka nemoči ter zatiranja poskusili upreti, pa čeprav s še tako neprimernimi sredstvi.

V redu, kaj pa je potemtakem sploh mogoče ukreniti? se je pozanimala zadnja od mojih osebnosti, tista, ki vedno poskrbi, da se vsak moj notranji monolog konča, ker nasede na čereh nemogočih vprašanj.

Vse moje osebnosti so obmolknile. Bile so tiho kot miške. Na svetu so vprašanja, na katera ne znajo odgovoriti ne ciniki ne optimisti. Je potemtakem kaj čudnega, da postajamo shizofreni?