Putin

Janko Lorenci

29. 7. 2016  |  Mladina 30  |  Kolumna

Naša politika je ponosna, da gosti enega najmočnejših ljudi na svetu. A jo tudi malo črviči, ker se je zaradi obiska namrdnil nekdo še močnejši, Amerika. Te sladke muke trpi zlasti Pahor, ki je Putina povabil, vendar se od njega hkrati distanciral, češ da so med nami pomembne razlike. Tega ob takem obisku ne govoriš, razen če bi se rad napihoval ali pa gosta vsaj podzavestno odgnal.

Pahor gor ali dol, vprašajmo se raje, ali k nam res prihaja tak hudič, kot nam ga slikajo EU, Amerika, Nato – stebri sveta, ki mu pripadamo.

Za odgovor je dobro malo pogledati v bližnjo preteklost. Po razpadu SZ in Varšavskega pakta je Nato ostal in se razširil do Rusije. Ukrajinska kriza, opisovana kot začetek nove hladne vojne, ki pa se ni v bistvu nikoli končala, je žeton v širši igri. Rusija za Zahod ni več nevarna zaradi drugačne ureditve ali ekspanzivnosti, hoče pa ostati dominantna na prostoru nekdanje SZ. Ukrajinska kriza se ni začela z aneksijo Krima, ampak z zavestno zahodno destabilizacijo Ukrajine, pred tem nekakšnega tampona med ruskim in zahodnim vplivom. Za Zahod je bila idealna Jelcinova razkrojena, tujemu kapitalu na stežaj odprta Rusija. Putin je državo konsolidiral, jo napravil navzven bolj odporno in s tem postal motnja – vojaška, ekonomska, strateška. Z Ukrajino se nadaljuje zahodna (ameriška) strategija obkoljevanja, destabilizacije in slabljenja Rusije in njene periferije. V ekspanziji je Nato, ne Rusija. V osnovi gre za preplet hotenja Amerike, da bi ohranila relativno globalno nadvlado, in širjenja neoliberalnega kapitalizma. Zahod je v ofenzivi, Rusija v defenzivi.

EU igra pri vsem tem klavrno vlogo. V odnosu do Moskve tradicionalno niha med podcenjevanjem in strahom in s tem v bistvu ohranja stoletja staro gledanje na Rusijo kot barbarsko azijatsko silo. Po razpadu SZ je slepo sledila ameriški politiki, a ne samo iz gole servilnosti. Vodilne članice EU imajo do Rusije enake politično-ekonomske apetite ( jo oslabiti, odpreti svojemu kapitalu, ji vsiliti svoj model) kot Amerika.

Rusija je avtoritarna tvorba, ni pa diktatura. Zahod dela zaradi njene nedemokratičnosti velik veter – in odlično sodeluje z mnogimi diktaturami. Z zaostrovanjem do Putina igra kočljivo igro. Nihče, tudi Amerika ne, noče jedrskega spopada, a nevarnost resnega konflikta se zaradi ameriškega provociranja, pritiska Nata, sankcij, nenehnega tudi medijskega demoniziranja Rusije veča. Glasov, ki svarijo pred vojno kot absolutnim zlom, je vedno manj, vojna psihoza se krepi, bolj ko se krivda za ukrajinsko krizo pripisuje izključno Rusiji.

EU bi morala pri tem vedeti: verjetnost jedrskega spopada je zaradi ravnotežja strahu res majhna, vedno realnejša pa je grožnja večjega konvencionalnega spopada na evropskih tleh. Amerike taka vojna ne bi zelo prizadela, morda bi se ji zdela celo dobrodošla: Rusija bi bila oslabljena, Evropa še bolj pokorna.

Nasploh je EU s slepim sledenjem ameriškemu lomastenju po svetu soodgovorna za naraščanje kaosa, begunstva in terorizma. Norost je očitno nalezljiva in dvostranska; iz vodilnih glav islamskih skrajnežev in makiavelističnih evroameriških politikov, vojakov in korporacij se postopoma, z naraščanjem stisk, tesnobe, strahu in psihoz, širi v navadne glave, ki so v težavah ali imajo psihične težave. Krvavi pohodi terorističnih skupin in osamljenih frustrirancev tako postajajo endemični tudi na Zahodu, varnost peša, demokracija zato neizbežno izgublja teren. Če hoče Zahod vsaj za silo ustaviti drsenje dol po tej spirali, nujno potrebuje dvojno streznitev: konec svojega zunanjega ekspanzionizma (tudi proti Rusiji) in stop za neoliberalizem, ki tlači lastna prebivalstva, a je po svoji logiki agresiven tudi navzven.

Putin tudi s silo surovo ohranja rusko dominacijo v posovjetskem prostoru. Toda Rusija ni globalno ekspanzionistična, Zahod pa je, a ekspanzionizma obtožuje druge. Tudi to govori o njegovi osupljivi licemernosti, ob kateri se zastavljajo mučna vprašanja. Je zahodna demokracija, ki se bolj ravna po interesih kapitala kot ljudstva in postopoma leze v avtoritarnost, res še bistveno boljša od ruske? Je zahodni ekspanzionizem (vojaški, kapitalski, ideološki), ki deluje globalno, manj nevaren od ruskega, ki se omejuje na lastno dvorišče? Zahod je tisti, ki najbolj destabilizira svet in ga dela manj varnega. To se Evropi boleče, a po svoje pravično vrača v obliki terorizma in beguncev. Veča se celo nevarnost prave vojne na tej celini. Ali ni taka politika blazna? Če Amerika ne zmore obrzdati svojega ekspanzionizma, bi se morala Evropa od nje odtrgati.

Vse to so vprašanja tudi za Slovenijo. Naša politika pred njimi miži, glede Rusije pa v glavnem trobi v predpisani zahodni rog. Nekakšni posebni odnosi Slovenije z Moskvo, podobni odnosu Anglija– ZDA ali Rusija–Srbija, seveda niso ne potrebni ne mogoči. Za to ni zgodovinske, materialne, psihološke podlage. Tudi na skupni pripadnosti slovanstva ne gre graditi, saj je z redkimi izjemami ne čutimo, kvečjemu se slovanstva sramujemo, kar je še ena butasta oblika naše nesamozavesti. Toda iz škodljive in nevarne protiruske politike Zahoda in EU je treba izstopiti. Vabilo Putinu je kljub vsemu majhen korak k temu. Ni treba biti rusofil, še manj rusofob, dobro pa je, če že načelnosti ne zmoremo, paziti vsaj na svoje interese, kot to počne na primer Nemčija, ki z Rusijo kljub sankcijam na debelo trguje. Skok iz poslušne rutine v zunanji politiki in iz laži Zahoda je potreben toliko bolj, ker je celo prihodnost našega osnovnega okolja, EU, velika neznanka. Enega samega zaveznika imamo – sebe. Pa še ta je nezanesljiv.