István Deák: Evropa na zatožni klopi

+ + + + +

Kolaboracija, odpor in maščevanje v Evropi med drugo svetovno vojno.

Britanski zgodovinar Lowe je v Podivjani celini obravnaval poboje kolaborantov in peklensko življenje civilistov po vojni skozi implicitno prizmo upravičenega maščevanja zmagovalcev nad nacizmom. Ameriško-madžarski zgodovinar židovskega rodu Deák ravna drugače: čas vojne premišljuje skozi dejstva, ne da bi kolaboracijo vnaprej obsojal. Ta termin, ki ga je v govoru vpeljal sicer Petain, uporablja v najrazličnejših, često protislovnih položajih. Na Norveškem so denimo organizirali odporniške skupine proti okupatorjem, na Danskem pa sta kralj in celotna vlada »pozdravila« nemške sile in dežela je brez vojaškega odporništva preživela vojno. Toda uporni Norvežani niso preprečili deportacije Judov, zgledni nemški satelit Danska (vlada in ljudstvo) pa je z največjo prizadevnostjo rešil praktično vso judovsko populacijo. V vojni si lahko upornik, sodeluješ z novimi oblastniki ali pa si ignorant.

Noben položaj ni a priori vzvišen. Denimo Titovi partizani, ki so se junaško borili zoper Nemce, so hladnokrvno pobili več deset tisoč madžarskih civilistov v Bački. A ob klasične vojaške teme avtor vnese tudi momente poslovne zgodovine nacizma: na Češkem so brez resne rezistence izdatno poslovali z Reichom, plače so imeli enake kot v sami Nemčiji, pri čemer so številni kovali lepe dobičke, moških niso mobilizirali, stopnja človeških žrtev je bila ena najnižjih v okupirani Evropi. Seveda je avtor s srcem bolj pri vojaških upornikih. Toda njegova mera je drugod: štejeta sočutje in človeškost, na katerikoli strani že si. Knjiga, ki nemške okupacije Evrope ne pokaže kot enotnega fenomena, temveč skozi več deset nepredvidljivih oblik, ki so kdaj v protislovju in celo v ironiji same s seboj. A kot največje zlo avtor ne postavlja same vojne, temveč dejstvo, da se evropske države niso odločno vojaško uprle nacizmu že v letih 1938/39. Mojstrovina, ki jo je napisal devetdesetletnik.