Matthias Göritz: Sanjači in grešniki

+ + + +

Zadnji dnevi filmoljubca

Göritzev roman o zadnjem projektu tipiziranega nemškega holivudskega producenta, stkanega iz številnih podobnih z enako zgodbo, enako pribežanega iz Evrope kot mnogi, samo ta iz NDR in ne pred nacizmom, malo spominja na prozo Thomasa Bernharda. Predvsem zaradi postavitve junaka, ki ne neha govoriti. Iz njega bruhajo podatki in pogledi na stanje stvari in na spremembe, ki so se zgodile, ko je iz industrije sanj nastala industrija za reprodukcijo denarjev, iz njega bruhajo podrobnosti iz filmskega zakulisja. Vendar kot da ne dovolj. Spraševalec se mora, spodbujen s producentovim sporom s Tarantinom, zato vračati, pogosto neuspešno, vendar pri tem sliši izbrana poglavja iz njegove življenjske zgodbe. In zraven veliko vsega, recimo mnenja o Kidmanci, Larsu von Trierju, Griffithu, mednarodnih koprodukcijah in zvezdniških muhah. Ob smrti postane dedič, vsaj duhovni, umirajočega starca.

Na bernhardovsko spominja predvsem drža pripovedovalca. Bruha informacije, preskakuje, pravzaprav zamenjuje pozornost poslušalca za znanje, hkrati pa mu odteguje informacije, kot novodobna Šeherezada, da se mora po naročilu uredništva vedno znova vračati. Kadar mu uredništvo, ker je podatkov premalo, preprosto ne odtegne podpore, in si potem premisli. Seveda je stari tudi maloosmešen. Verjetno so najboljši tisti deli, kjer vidimo njegovo manipulativnost, njegovo učinkovitost, kadar je treba koproducentom izvabiti denarje, kadar je treba zmerjati odpadnike, ki ne zdržijo povečevanja stroškov zaradi slabega vremena, kadar prepričuje narcisistične in odštekane umetnike – in kaj drugega kot zbir in nabor teh Sveti gozd sploh je? –, naj ne odstopijo in naj vztrajajo.

Takrat se v njem prebudi svetopisemska jeza, igra z vsemi sredstvi – in je pogosto uspešen, ker je ta ekscesnost očitno že položena, že vpisana v delovanje industrije. S tem pa je producent eden tistih govorečih in z verbalnim arzenalom oboroženih velikanov, ki rohnijo in bentijo, zadušijo s svojo prezenco vse naokoli. Göritz z romanom pravzaprav postavlja spomenik svojemu mentorju – temu knjigo tudi posveča, konec z izročitvijo dediščine pa je ganljiv: čeprav malce podvomimo, da bi lahko filmski kritik in publicist nadaljeval delo, v katerega skrivnosti je samo pokukal.

Da zgodba govori o filmu, o veliki maškaradi in prevari, ki je omogočila drugo svetovno vojno (filmu o Gleiwitzu, obmejnem mestu, v katerem so v Poljake preoblečeni Nemci napadli nemško radijsko postajo in podtaknili vnaprej ubite, ki naj bi posmrtno odigrali mrtve stražarje), ni naključje. Govori o manipulaciji, kar filmska industrija v prvi vrsti je, in najde za to znamenit primer iz zgodovine.