Janez Suhadolc: Ljubi se mi ne, smisla nima, nehati ne morem

+ + + + +

Avtorjeva tretja knjiga esejev po »Nič ne bom rekel, tiho pa tudi ne bom« (2002) in »Od Akropole do Ribnice« (2006).

Suhadolc je trden kot njegov stol Lajt. Sarkastične polemike na račun urbanizma in potrošništva ter vandranja zdaj z biciklom, zdaj s kanujem so njegov trade mark. Toda tretji udarec v istem žanru bo deloval kot sitno ponavljanje, ki bralcu izmakne napetost pričakovanja. Še toliko bolj, če je tudi naslovnica v istem dizajnu. Vendar ne pri Suhadolcu – njegova zadnja knjiga preseže predhodnici, slog povleče v branje, ki je tako nabito s pomeni, da čtiva ni mogoče pospraviti na mah. Tisoči kilometrov s svojimi zgodbami tečejo tako intenzivno, da celo bralec v naslanjaču potrebuje dan ali dva počitka, če noče izgubiti bralne slasti.

V delu dežujejo zgodovina in posmehljiva imena ljubljanskih stavb in sprehajališč, kot so Sahara, Edinburg, Kremelj, Drvarnica; absurdi sedanjosti, ko mesto priredi simfonični koncert v čast skladatelju, ki je nekaj let bivajoč v njem vseskozi iskal načine, kako bi iz tega dolgočasnega kraja pobegnil; skrivnost stolpne ure v Luzernu iz leta 1532, fenomen nouveau riche hotelirja iz Grčije, industrialec Dukić in njegov lincoln med vojnama; ali pa pronicljivo opazovanje oseb, ki jih srečuje: »Marko jo je zaljubljeno gledal, sam in ne vem, ne da ne, pa vendar, z druge strani mize ni bilo enakovrednega odziva.« Legendarni Bruce Chatwin je za potopise porabil mesece doživetij, Suhadolc pa je mojster minimalizma, saj med potjo z biciklom ali kanujem razbere duh časa, ki je zastrt turistom in popotnikom, odpre se šele prostemu romarju, bogatemu z izkušnjami in prebranimi knjižnicami. Esejistična mojstrovina, ki ga postavlja za favorita za letošnjo Rožančevo nagrado.