Ali komu koristi?

Janko Lorenci

5. 8. 2016  |  Mladina 31  |  Kolumna

Islamistični terorizem zbuja strah. To je razumljivo, saj ubija občutek splošne fizične varnosti, preži povsod, storilec je lahko tako rekoč vsakdo. Tesnobo zbuja tudi samomorilskost napadalcev, nekaj zelo tujega. Nekdanji avtohtoni evropski terorizmi je niso poznali.

Toda ali je strah sorazmeren z nevarnostjo? Če bi šlo samo za število žrtev (nekaj več kot 400 v vsej EU s pol milijarde prebivalcev), se zdi daleč pretiran. Žrtev prometa in kriminala je neprimerno več, pa z obojim sprijaznjeno živimo. Kaj torej, poleg omenjenega, zbuja tak strah pred terorizmom, kaj ga napihuje?

Vprašanje lahko dopolnimo s podvprašanjem: ali ta strah, ki praviloma preglasi vsa druga čustva in pogosto tudi razum, komu koristi? Na hitro se ponujajo vsaj štiri take kategorije. Prva so seveda islamski skrajneži, ki bi radi s splošno destrukcijo sesuli zahodne družbe in hermetično ločili zahodni in islamski svet. Strah je zanje osnovno orodje. Na drugi strani fronte so politekonomski stebri ureditve (neoliberalnega kapitalizma). Terorizma nočejo, a ga najprej vsaj deloma povzročajo, nato pa izrabljajo. S terorizmom, strahom, zmedo, sovraštvom ... laže odvračajo pozornost od težav, ki jih ljudem povzroča sistem, potiskajo v ozadje krivdo za svoj vojaški intervencionizem in v ozračju (bolj ali manj) zunanje skupne nevarnosti laže izigravajo med seboj skupine šibkih in nezadovoljnih. V času tudi drugih, neterorističnih kriz torej kar nekaj haska.

Terorizem tako po svoje varuje status quo. Njegovi nosilci raje kot spremembe zakoličene ureditve jemljejo v zakup krepitev terorja, nacionalizma, skrajne desnice. To je zanje očitno manj moteče kot izbruh razrednega boja.

Naslednja taka skupina je skrajna desnica, za katero sta terorizem in begunstvo idealen vzvod za politični vzpon. Obe ti skupini pa nimata nič proti temu, da še ena pomembna kategorija ustvarjanja javnega razpoloženja – mediji – ta strah napihuje kot ogromen, nenehno vklopljen ojačevalec. Nasploh mediji delujejo, kot da jih v neusmiljenem boju za preživetje lahko rešujejo predvsem slabe novice in zbujanje slabih čustev. In to počnejo profesionalno. Toda v do konca shisterizirani in zmedeni družbi bodo t. i. resni mediji odveč.

Prav zaradi takega tudi umetno okrepljenega strahu politiki ni treba iskati vzrokov in načinov zdravljenja terorizma. Tako iskanje bi pokazalo tudi na njen delež krivde. Namesto tega raje sprejema logiko teroristov – oko za oko – in se gre enodimenzionalno represijo, potrebno, a obupno nezadostno.

Še eno odprto vprašanje: ali je ves sedanji teror, označen kot islamističen, res v celoti organsko povezan z islamom? Papež Frančišek: »Terorizem narašča, kjer ni druge izbire in kjer je denar povzdignjen v boga in namesto človeka postavljen v središče svetovne ekonomije. To je osnovni terorizem proti vsemu človeštvu.« Po svoje mu pritrjuje politolog Olivier Roy: največji problem ni radikalizacija islama, ampak to, da se radikalnost vedno pogosteje našemi v islamskost.

Najbrž ima prav. Vojaške intervencije Zahoda so razsule islamski Bližnji vzhod in ustvarile mnogo žrtev, ki se hočejo maščevati. To nima veliko zveze z islamom. Ali kot je svojčas zapisal Peter Ustinov: terorizem je vojna revnih in vojna je terorizem bogatih. Nekaj podobnega velja za drugo generacijo ljudi islamskega rodu, že rojenih v Evropi, živečih v getih, pogosto v stiski in na poti v kriminal – gesel islamske države se oprimejo kot načina drastičnega protesta proti svoji bedi.

Po svoje podoben je problem osamljenih pohodnikov smrti in tistih, ki naj bi se na hitro islamsko radikalizirali. Nemški sociolog Goetz Eisenberg piše: taki ljudje ne morijo, ker bi se obrnili k džihadu, ampak so se obrnili k džihadu, ker so hoteli moriti, ker niso več vzdržali v svoji koži. Taki ljudje se radikalizirajo, da bi dali svojim maščevalnim načrtom »smisel« in si v vsesplošni psihozi islamskega terorizma pridobili večjo pozornost. In to lahko dosežejo že tako, da pred razstrelitvijo zakričijo Alah je velik.

Od tod predlogi, da bi mediji manj podrobno opisovali teroristične napade, na primer ne omenjali imen napadalcev, in tako vsaj nekaterim vzeli del motivacije. A tudi taki ljudje so, čeprav v duševnih težavah, vsaj malo tudi proizvod družbe, ki rojeva vedno več »radikalnih luzerjev«, kot jih je poimenoval Magnus Enzensberger. Taki ljudje laže zablodijo na polje terorizma.

Če s terorizma vseh teh ljudi – grozovitega, v ničemer odrešilnega, zatiranja potrebnega – odluščimo pridevnik islamističen, se jasneje pokažejo nekateri njegovi vzroki, s tem pa tudi nastavki, kako postopoma odpravljati terorizem.

Ta sam od sebe zlepa ne bo izzvenel, tudi če bo divjaška islamska država fizično pokončana. Največja težava je v tem, da zahodni družbeni model sproti proizvaja številne vzroke terorizma (in mnogih drugih anomalij). A nekaj stvari, potrebnih za postopno zdravljenje, se zdi očitnih. Prvič, ker je duh terorizma ušel iz steklenice, bo represija morala ostati, čeprav nima zdravilnih učinkov, včasih celo nasprotno. Drugič, opustitev zahodnih vojaških intervencij, namesto tega pomoč razsutim državam in postopna sprava z njimi. Tretjič, regulacija priseljevanja, ki ne sme potekati preveč sunkovito, saj to, kot vidimo, povzroči močne ksenofobne reakcije. Zmerno, a kontinuirano priseljevanje lahko dolgoročno odpre vrata več priseljencem kot praksa še nedokončanega eksperimenta Angele Merkel. S tistimi pa, ki pridejo, gre ravnati občutljivo in v prid integracije. Tudi to bo zahtevno, ker je getoiziranih že toliko priseljencev in ker je sistem skoraj enako neusmiljen do množice lastnih, nepriseljenih ljudi.