Putinovanje

Maja Novak

5. 8. 2016  |  Mladina 31  |  Ihta

Nežno so nas nagnali iz šolskih učilnic in razpostavili po pločnikih, da bi bili takrat, ko se bo mimo pripeljal Tito, ljudska množica. Kar nekaj nas je bilo. Bil je lep sončen dan, točno tak kot minula sobota. Veseli smo bili, da sta odpadli prav slovenščina in matematika. Ko bi bilo to danes, bi gimnazijci verjetno molče brkljali vsak po svojem telefončku, mi pa smo se, kaj pa vem, pogovarjali in previdno prižigali prve cigarete v življenju. Mimo je spolzela črna limuzina in skozi okno je molela bela rokavica, ki je mahala. Morda je bila v njej Titova roka, prav mogoče pa je bila pritrjena na kako palico, ki jo je upravljal ta ali oni Titov adjutant. Videli smo namreč samo rokavico. Prejšnjo soboto Gorenjci ob do čistega izpraznjeni cesti, po kateri je jezdil ruski car, na lastne oči niso smeli videti niti toliko. Naročili so jim, naj zaprejo vsa okna in naj ne blodijo po dvoriščih. Nauk: plus ça change, plus c’est la même chose; po svinčenih časih so v Rusiji in pri nas očitno nastopili še bolj svinčeni. Posebne razlike ni.

No, razlika je seveda ta, da imamo zdaj kapitalizem – zato so strogo nadzorovane televizijske kamere, ki jih je bilo malo in ki so jim varnostniki dovolili stati točno tam, kjer so stale, pa nikjer drugje (bog ne daj, da bi se premikale), med neposrednim prenosom Putinovega obiska nekajkrat pokazale célo jato gospodarstvenikov, ki so se zbrali pred Rusko kapelico in se nadejali kake drobtinice z mize propadajočega ruskega gospodarstva. Ker so se mediji neznansko trudili, da bi iz puščobnega prenosa naredili dogodek, so nam med njim postregli z ducati studijskih pogovorov, med njimi pa smo (že tretjič ali četrtič v pičlem tednu) izvedeli, da v Rusijo izvažamo kopalne kadi, med katerimi imajo nekatere zlate pipe. Te kadi bodo rešile državo. Kad brez zlatih pip je sicer nekaj docela banalnega, kad z zlatimi pipami pa neokusna, a kot kaže, so to svetinje novega časa: banalne, neokusne ali oboje. Ruskega kulturnega ministra in 250 kulturnikov, ki so s Putinom domnevno pripotovali v Slovenijo, ni omenil skoraj nihče. »Pietetni obisk« po svojem bistvu ne more biti nič drugega kot ritual, ritual pa izzveni v prazno, če ga nihče ne spremlja – če ni medijski dogodek. Ampak medijski dogodek, med katerim širša javnost v živo ne more videti ne izvedeti tako rekoč nič novega (skoraj do konca je moral iz kdo ve kakšnih strašnih varnostnih razlogov ostati strogo varovana skrivnost celo jedilnik slavnostne večerje na Brdu) in med katerim smo v glavnem poslušali Pahorjev ter Putinov govor (zlasti prvi je bil, če naj malce parafraziram največjega živečega mojstra puhlic, sestavljen iz leporečja, leporečja in še več leporečja – sicer pa to v kontekstu boja proti terorizmu, o katerem se je trudil govoriti naš predsednik, tako ali tako res velja tudi za »dialog, dialog in še več dialoga« med državami), pač ni medijski dogodek, temveč absurd. Celotni Putinov popoldanski sprehod je imel nekaj smisla samo, če so se ruski in naši veljaki za zaprtimi vrati res dogovorili kaj silno pomembnega o gospodarstvu – o čemer sicer dvomim, neizbrisno pa se mi je vrezalo v zavest, da je edino, kar danes šteje, gospodarstvo. Gospodarski subjekti in gospodarski kazalci so alfa in omega našega življenja.

Prav gospodarstveniki, natančneje, delodajalci, so tisti, ki ob sleherni delavski stavki zgroženo zakokodakajo in nam vsi kot eden solijo pamet s podatki, kolikšne izgube bo gospodarstvu zaradi izgubljenih delovnih dni povzročilo neodgovorno vedenje tistih, ki se poskušajo boriti za svoje pravice. Nihče pa ni pomislil, kolikšno škodo so pretrpeli gorenjski turistični delavci, do katerih vrat se ni smel pripeljati noben avto z izletniki in katerih vrata lokalov so morala ostati enako zaprta kot okna družinskih domov. Na čudovit sončen dan na vrhuncu sezone, v soboto, ko bi moralo biti po zdravi pameti obiskovalcev gostiln, planinskih koč in hotelov največ. Ali pa je kdo pomislil, kak gospodarstvenik, denimo, pa mu gorenjskega turizma ni bilo mar, saj vsak gospodarstvenik skrbi samo na lastno ... da ne rečem, kaj. Drugače rečeno, kdor izvaža masažne kadi z zlatimi pipami, misli samo na kadi, na druge poslovne subjekte in druge gospodarske dejavnosti pa kajpada ne, saj je navsezadnje ves svet njegov konkurent. Slabše ko je drugim, bolje je njemu. To je bistvo kapitalizma – slava mu.

Celotni Putinov popoldanski sprehod je imel nekaj smisla samo, če so se ruski in naši veljaki za zaprtimi vrati res dogovorili kaj silno pomembnega o gospodarstvu.

Zdi se, da je suverena slovenska država dovolila ruskim varnostnikom ohromiti četrtino države v imenu nekakšnih obljubljenih, negotovih, namišljenih prihodnjih gospodarskih koristi, nekakšnih golobov na strehi, ki so boljši od vrabcev v roki, nekakšnih piščancev, ki jih preštevamo, čeprav se morda sploh ne bodo izvalili. Človek bi skoraj pomislil, da cest, meja in Karavanškega predora ni zaprla policija, temveč kapital. Slava mu, kaj naj še rečem drugega.

Po vsem sodeč smo se po Putinovem obisku znašli v položaju, ko so sobotne izgube turističnih delavcev nekaj realnega in otipljivega, morebitni dobički vseh drugih pa šele gradovi v oblakih. Ampak kot že rečeno, je drugim vseeno za prve; prvi so žrtve sebičnosti drugih, žrtvovane v imenu nekakšnih »skupnih« gospodarskih interesov vse države, ki so v resnici samo partikularni interesi posameznikov. Svet je pač v vojni, je isto soboto v Krakovu dejal papež, v vojni, ki ni verska, temveč vojna interesov in denarja. Kljub svojemu ateizmu in dvomom o moralni neoporečnosti RKC mu moram tokrat dati prav. Na trenutke se obnaša, kot da ni kapitalist, natančneje, kot da kapitalizem in religija ne stopata z roko v roki. Seveda je to le videz. Seveda so tudi papežev obisk spremljali strogi varnostni ukrepi. Ampak na lastne oči, brez posredovanja kamer, ga je smelo videti sto tisoč mladih. Tudi to je nekaj.