Laurent Binet: HHhH

+ + + +

Apologija upora

Binet, ki je kot zahodni vojaški inštruktor zašel na Češko in so ga navdušile lokalne punce v seriji, se je zraven navdušil še nad odporniki proti nacizmu, predvsem tistimi, ki so ubili najnevarnejšega človeka Reicha, enega najbolj dejavnih in učinkovitih izvajalcev končne rešitve judovskega vprašanja, Reinharda Heydricha. Tega so zaradi dejanj in napotkov in učinkovite logistične organizacije imenovali tudi ‘praški klavec’, ovenčan pa je bil še z nekaj enako mesarskimi in živalskimi atributi. Binet začne pri rojstvu in mladih letih, omeni, ne da bi se preveč ustavljal in špekuliral, da je obstajal sum, da je Heydrich imel judovske korenine in da je torej iztrebljal del sebe – kot bi recimo nekdanji ortokomunisti danes izganjali raje fiktivne komuniste, kot se spoprijeli s stvarnimi. Omenja kariero, načine delovanja na začetku nacizma, razmerja sil v Stranki in podobno. Vse do akcije Antropoid, s katero pošljejo v Angliji izurjene češke domoljube ubit vodjo češkega protektorata. Morda ravno preden bi začel z enakimi prijemi in učinkovitostjo obračunavati s francoskim odporniškim gibanjem in makijevci in izvajati deportacijo rasno ‘nečistih’.

Ta romansirana rekonstrukcija ne taji niti svojih simpatij niti navezav: pravzaprav se ob obsesivnem ukvarjanju s Heydrichom postopoma izkaže, da je tema ne samo obdelana, tudi v fikciji, in postavljena v muzeje, da so po atentatorjih poimenovali vasi in ulice, temveč da je še kako živa. Binet omenja filme, ki si jih je ogledal, dokumente, ki si jih nespametno ni prepisal. Ko se potaplja v atentat, mu vse leti skupaj: francoska politika, ki je dopustila Hitlerjev vzpon, medvojni kolaboranti so deležni vse graje. Pravzaprav HHhH loči od kakšne bolj objektivne zgodovinopisne knjige zavestna odločitev, da bo pristranski. Na njegovi vrednostni lestvici so kvizlingi izmečki, odporniki pa junaki, in nič si ne pomišlja, kadar je treba navijaško pritegniti slednjim. Pravzaprav roman postavlja spomenik odporu, tudi žrtvam, recimo vaščanom vasi Lidice, ki so jo zravnali z zemljo v svarilo drugim. Vendar je njena ideja preživela; Lidice, češka Rašica, so točka preloma, ko se je svetovna javnost zavedela pošastnosti nacizma in po vasi poimenovala svoje vasi, pisala ime vasi na bombe in tankovske kupole.

Vendar ob tem, da je Binet ganjen ob akciji, v kateri je šlo marsikaj narobe, je tudi ves čas v dvomih. Te potem deli z nami; kaj si izmisliti, ali uporabiti podatek, ki je za roman zastranitev, za zgodbo o praškem klavcu pa nepomemben, in se potem pred nami odloča, zdaj tako, potem drugače. Iz tega nastaja skoraj psevdodnevnik o srečevanju s Heydrichom, še bolj pa z njegovimi likvidatorji, do katerih goji občudujoč odnos. Seveda mu ob izidu, leta 2010, doma še niso očitali podpore terorizmu in kar bi se lahko pritaknilo v kakšni manj denacificirani naciji.