Umberto Galimberti: O ljubezni

+ + + + +

O ljubezni pojejo pesniki, bolečine, ki jih povzroča, zdravijo psihoterapevti, tokrat pa se o njej sprašuje filozof.

Čeravno bi pričakovali cinizem in distanco, bo tudi Galimberti slavil ljubezen. Vendar ta pri njem ne spada v polje slepote, predanosti drugemu, ljubosumja, »on line« skušnjav, idealiziranja in podobnih topik. Nastopa kot radikalni egoizem in kot iskanje neznanega v sebi. Toda, tu sledi paradoks: v to stanje posameznik ne more sam, vznikne lahko šele skozi odnos s sorodno dušo. A literatura, filmi in življenje nakazujejo predvsem njeno minljivost, in prav temu se postavi po robu avtor s svojo hvalnico ljubezni.

Seveda ne kot poet, on namreč misli pogoje njenega bivanja. Najsi bodo skrivnosti, ki jih nobeden povsem ne razkrije partnerju, v nasprotnem steče mašina dolgočasja, saj ona že vnaprej ve, kaj bo on povedal ali storil, in vice versa. Sem prišteva varovanje intimnosti, ki je danes plen facebooka in drugih socialnih omrežij, kjer vlada diktat, da je največja vrednota pogumno razkrivanje samega sebe. Najsi bodo oblike posesivnosti, kjer si eden ne le lasti drugega, temveč postane tudi dirigent njegovih misli, reakcij in čustvovanj. Najsi bo ideja obljube o popolni sreči. In kajpak izdajstva, ki pa jih preobrne v problem izdajstva samega sebe. Poglavja odpirajo vprašanja svetega, spolnosti, samote, denarja, zapeljevanja, poistovetenja, sovraštva, blaznosti, sramu, strasti, idealizacije, jezika, zakona etc. Galimberti s svojim unikatnim slogom prenaša modrost filozofije iz kateder v javnost, a pri tem ne banalizira, primere konceptov in bivanj jemlje iz filozofije, religije, literature in kakopak tudi iz vsakdanjega sveta. Knjiga, ki v temeljih odpravi stereotipe o ljubezni. Knjiga, ki v odličnem prevodu spremeni bralca.