O olimpijskih igrah in teroristih

Maja Novak

19. 8. 2016  |  Mladina 33  |  Ihta

Zaspano popoldne na vrtu pred gostilno P. Zbranih nas je kar nekaj, ki nismo na morju, ker si ga ne moremo privoščiti. Upokojeni strojni inženir iz Hrvaške morda ni povsem trezen, a to, kar pripomni o olimpijskih igrah, se mi kljub temu zdi vredno citiranja. Coubertin je bil jezuit, pribije, in kot gorečen jezuit si je izmislil olimpijske igre, da bi vsemu svetu vsilil evropske vrednote. Coubertin je bil eden od očetov globalizacije.

Dobro mi de, da sem naletela na nekoga, ki ni olimpijsko blazen. Medtem ko tožim, da tretjina slovenskih kulturnikov živi pod mejo revščine, in glasno ugibam, ali je v enakem položaju kateri od naših športnikov, se moj sogovornik pohvali, da je sam že prerasel miselnost plemenskih skupnosti, zato mu na pamet ne pride, da bi po božje častil šport in olimpijske medalje.

Ampak roko na srce, olimpijske igre so dobre vsaj za nekaj: za to, da si med njimi nacionalka spočije možgane – kajti kot kaže, je poročanje o slovenskih medaljah najlažja stvar na svetu. Simpl k pasulj. To bi znala celo jaz. Najprej je treba pokazati dobitnico ali dobitnika medalje, ki v kamero pove, da se »sploh še ne zaveda, kaj je dosegla/dosegel; to bo za njo/njim prišlo pozneje«. Kdo ve, ali športniki ne obiskujejo kake šole, kjer jih naučijo, kaj se spodobi reči ob takih priložnostih – vedno z istimi besedami. Potem pride na vrsto posnetek hrupnega gostilniškega omizja s steklenicami Uniona in Laškega v prvem planu; omizje bučno izbruhne, ko pade medalja, in najpogumnejši med pivci pove, kako so vsi ponosni, ker živijo v istem kraju kot njen dobitnik. Kako modro od njih, da so se že pred desetletji, ko njihov najljubši olimpionik sploh še ni bil rojen, naselili prav tam, kjer so se; s takim nadčloveškim dosežkom se res kaže ponašati. Pred kamero nato stopijo starši slavljenega športnika. Mama mora biti objokana, oče redkobeseden, a zadovoljen. Prispevek je treba po nepisanem pravilu skleniti z besedami, da je medalja, pa naj bo katerekoli barve, »vredna zlata«; težava nastopi le takrat, kadar je medalja, ki je vredna zlata, res iz zlata, saj bi v takem primeru standardni novinarski prijemi zveneli malce absurdno.

Fraze, fraze, fraze, klišeji, klišeji, klišeji. Saj me šport v resnici sploh ne moti. Če kdo meni, da je že po tistem, ko si je ogledal prve minute Dnevnika ali Odmevov (te so poleti, ko država, zlasti tista socialna, čedalje bolj tone, obvezno namenjene športu), dovolj informiran za soočenje s kruto stvarnostjo, mu ne bom kalila veselja; kvečjemu se mi smili. To, kar me moti, pa so klišeji in fraze, vsa ta nesposobnost novinarjev, da bi o čemerkoli poročali na svež ali, bog ne zadeni, kritičen način.

Najhujše pa je to, da so se klišeji prikradli tudi v televizijske prispevke o socialnih stiskah.

Tudi reveži smo namreč poškodovani, le da se rane našega ponosa težje zacelijo.

Kar prisluhnite jim: zmerom iste besede, zmerom isti dramaturški lok, na terenu ali v studiu zmerom isti sogovorniki, zmerom isti elementi, na katere se osredini prispevek, čeprav socialne stiske, učlovečene v konkretnem posamezniku iz mesa in krvi, zagotovo ponujajo tisoč in eno možnost individualno obarvanega obravnavanja teme; kajti kot jajce jajcu so si podobne le srečne družine, revščina pa slehernega človeka prizadene ter boli drugače. Edino, kar nam je skupno, je verjetno to, da nas je strah prihodnosti.

Te dni nam televizija polaga na srce, da se moramo v bližnji prihodnosti bati novega vala beguncev. Rezilna žica še stoji, nas ob tem potolaži, in policisti so nehali stavkati.

Oprostite, ampak begunci so zadnje, kar s strahom navdaja siromake, zbrane v gostilni P. Morda se bojimo lakote in morda se kak oče boji, da ga bodo zaradi »izgube zaupanja« čez noč odpustili iz službe, kaka mama, da delodajalec njenemu sinu, ki bo šel za vajenca, ne bo odrezal niti z zakonom določenega minimalnega kosa kruha. Sama se v zvezi z begunci bojim le tega, da bi v imenu »narodne varnosti«, ogrožene spričo beguncev, ki so kajpada vsi teroristi, ta ali oni histerik preveril, katera gesla iščemo slovenski uporabniki spleta. Ker sem prevajalka, razumete; in ker sem prevajalka, sem v zadnjih dneh morala poleg partizanskega diplomata Vladimirja Velebita, papeža Pija XII., Riharda Levjesrčnega in carja Putina poguglati tudi Imada Mugnijeha, »terorista, ki ga je želel prijeti ves svet«, kot ga v knjigi, ki jo pravkar prevajam, imenuje Chomsky. Le kaj bodo dekliču podatki o visokem častniku Hezbolaha, bi se utegnil vprašati kateri od varuhov javnega reda, in če bi se nato pozanimal, kje živim, ter ugotovil, da sem podnajemnica v hiši, ki je last muslimanov, mi ne bi bilo več pomoči. Kot beli dan jasno bi postalo, da sem radikalizirana.

Pa sem samo radikalno brez denarja. In ko se ozrem po gostilniškem vrtu, ugotovim, da ga vsaj polovico zasedamo ljudje, ki podobno kot polovica Američanov, o katerih je nedavno pisal Global, nimamo niti 350 evrov prihrankov za nepredvidene stroške. Ker nismo mogli na morje, smo jo pač mahnili v P. na pivo. V tem blaženem trenutku nam ni mar ne olimpijskih iger ne teroristov. Kljub strahu živimo dalje. Pravzaprav je to pogum, večji od poguma judoistke, ki je osvojila medaljo, čeprav je imela poškodovano koleno. Tudi reveži smo namreč poškodovani, le da se rane našega ponosa težje zacelijo.

Samo eno me skrbi. V Odmevih je pred dnevi neki strokovnjak za »športanje« zatrdil, da je nastop kljub poškodbi hvalevredno dejanje, ne nesmiselno tveganje, da se bo zdravstveno stanje športnika še poslabšalo, kot bi morda pomislil kak navaden smrtnik; in zato me zanima, kdaj bodo etične vrednote, ki očitno veljajo v športu, usvojili še delodajalci ter v imenu »zaupanja« zahtevali, naj za stroji in pisalnimi mizami iz dneva v dan »nastopajo« tudi vsi delavci, čeprav so nekateri med njimi bolni.