Kanibalizem

Janko Lorenci

19. 8. 2016  |  Mladina 33  |  Kolumna

To, da se vedno pogosteje govori o »uporabnosti« ljudi, ki so v stiski, pa temu komaj kdo ugovarja, pravi Helmut Weick, je sindrom naraščajoče sovražnosti do človeka, ki postane očitna šele, če oznako domislimo do konca. Potem se glasi: če si uporaben, živi, če nisi, umri.

Taka miselnost najbolj tolče po najranljivejših družbenih skupinah. Največji med njimi so mladi in stari. Povsod na Zahodu (tudi pri nas) se število prvih razmeroma manjša, število drugih pa naglo narašča. Iz tega rastejo neznanski problemi.

Jezik politične korektnosti govori drugače, v realnosti pa starejši v glavnem veljajo za breme, mladi za perspektivo. To je biološko pogojena, hkrati pa zavajajoča percepcija. Kajti oboji so ranljivi in imajo majhno moč odločanja. Stari so jo že izgubili, mladi si je še niso pridobili in to bo najbrž veljalo tudi za nove mlade generacije. O usodi obojih odloča predvsem skupina med mladimi in starimi (stara nekako od 30 do 70 let). Ta vmesna skupina pa misli predvsem nase in obe drugi skupini zanemarja.

To seveda nista kompaktni, ampak deloma prepletajoči se, pretočni, a vendarle dokaj razločno zamejeni grupaciji. V vsaki manjšina živi kar dobro, večina pa slabo. Mladi ne morejo začeti življenja, kakršno je dolgo po zadnji veliki vojni veljalo za samoumevno (šolanje, služba, stanovanje, družina, pokoj). Zato hočeš nočeš živijo bolj iz dneva v dan, postajajo trši, z lažjim srcem se izseljujejo. So tudi jezni in vsaj potencialno bolj uporniški kot stari. Kolikor so jezni na stare, je to jeza v prazno; leteti bi morala kvečjemu na generacijo vmes, ki oblikuje in vzdržuje sistem. Ne druge generacije, sistem je edina prava tarča.

Stari so bolje organizirani in pri nas imajo tudi svojo stranko, ki pa brani izključno upokojenske interese in je zato dvorezna (kam pa bi prišli, če bi imela vsaka interesna skupina svojo stranko). Socialno niso več mobilni, kvečjemu lahko nazadujejo. To jih, skupaj s starostnimi značilnostmi, vsaj deloma dela za podpornike sistema, čeprav so mnogi revni, jezni, nezadovoljni. Psihološko so po naravi stvari na slabšem, saj je njihov zenit že za njimi, in še nekdanji status modrosti so izgubili. Mladi pa že zaradi mladostne vitalnosti še vedno upajo na socialni in siceršnji vzpon.

Kakorkoli, obe skupini se upravičeno počutita negotovo, odrinjeni in po malem ogroženi od »nasprotne« skupine. Če je skupni kolač za večino prebivalstva premajhen, se posamične skupine rade sprejo med seboj, zlasti če so k temu podpihovane. Iz tega rastejo frustracije, predsodki in apriorno medsebojno odklanjanje. Razmerje med mladimi in starimi bi bilo še bistveno bolj konfliktno, če ga ne bi vsaj na mikroravni blažile sorodniške vezi. Na ravni obeh skupin pa trenja postajajo močnejša. K temu prispeva tudi številčno gibanje obeh skupin: mladih je razmeroma vedno manj, starih, ki so v glavnem nehali delati in živijo od pokojnin, pa vedno več.

Medgeneracijska trenja so večna in normalna – mladi iščejo svoj prostor pod soncem, stari branijo osvojeno. Gre za razmerje sožitja, sodelovanja in konfliktnosti. Toda v zadnjih desetletjih in še zlasti v krizah postaja konfliktnost vedno bolj izrazita. A ne zaradi sprememb človeške narave, ampak zaradi spreminjanja sistema – filozofije in prakse neoliberalizma.

Ranljivost obeh skupin je v marsičem posledica ekonomizacije celotnega življenja družbe. Posamezniki in skupine se merijo predvsem po tem, koliko prispevajo k BDP-ju kot vrhovnemu kriteriju uspešnosti. Staro-mladi prispevajo razmeroma malo in so po tej ozki, sprevrženi logiki tudi vredni malo. Blagovesta Nikolova pravi: kar so prej uravnavale morala, etika in družinske vezi, je kolonizirala tržna logika.

To ni čarovnija, ampak zakonitost: naj govorimo o ekologiji, sociali, kulturi, etiki ..., vedno znova se znajdemo pri sistemu, čedalje bolj surovem kapitalizmu in invalidni demokraciji. Živimo v brutalni ureditvi, ki povečuje neenakost, sili družbene skupine (tudi stare in mlade) v medsebojno spopadanje, izseljevanje, notranjo emigracijo. Z marginalizacijo mladih pospešuje demografsko krizo in tako spodkopava pokojninske sisteme, brez katerih civiliziranost pade. Uničuje družbeno in, z izjemo pajdaštva »elit«, vsakršno solidarnost.

Če bo velika slika ostala nespremenjena, bo postopoma še slabše. Po napovedih naj bi na Zahodu delovne sile razmeroma kmalu primanjkovalo, hkrati pa se naglo pospešujejo procesi (avtomatizacija, robotizacija, digitalizacija, vse to povezano s prisilo maksimalizacije dobičkov), ki drastično zmanjšujejo potrebo po delovni sili. To bo še okrepilo položaj kapitala, povečalo neenakost in sesuvalo socialno in politično stabilnost. Vsa današnja ravnotežja, že tako krhka, se bodo zrušila. In najkasneje takrat bodo na smrt ogroženi ne samo stari in mladi, ampak tudi velika večina vmesne skupine, ki ji danes še nekam gre.

Že zdajšnje, še razmeroma blago spopadanje med starimi in mladimi je globoko nehumano, nenaravno, odvratno. Cele generacije padajo v vsiljeno gladiatorstvo. Če se bo nadaljevalo, bo otrok še manj, revnih in vzdrževanih še več, vedno več. Sistem ustvarja čedalje več odvečnih ljudi in vodi v medgeneracijski kanibalizem.

Mladi, stari in vmesni so obsojeni na sobivanje, sodelovanje in solidarnost. Vse drugo je bolno. Nauk je jasen: namesto medsebojnega spopadanja skupno proti sistemu in njegovim živim stebrom. Nekaj dobrega lahko prinese samo tak konflikt.