Javier Marías: Slab značaj

+ + + +

Tja, kamor moč preganjalcev ne seže

Čuden občutek, brati v kratki formi Javierja Maríasa, tega mojstra besednega pleteža o (skoraj) ničemer, kar se lahko razmahne na debele špehe, a se razen obotavljanja protagonista in približevanja in obkrožanja ne zgodi tako rekoč nič, dobimo le občutek zapuščenosti in melanholije. Ali pa se tema razmahne v trilogijo, ki jo sestavljajo pretežno vase uvrtani in dvomeči stavki. In zdaj novela v obsegu, kakršnega je imela prej kakšna polovica ali pa tudi samo tretjina poglavja, enega od številnih. Zdaj na kratko, vendar ne brez jezikovne prepoznavnosti, po kateri slovi eden največjih stilistov v španščini.

Vendar je pisava tudi tokrat prepoznavna; najprej po legi samega pripovedovalca, ki je blizu, vendar daleč. V Maríasovi prozi se pojavljajo opazovalci, pasivni spremljevalci, ljudje, ki živijo v senci drugih, prevajalci, bivši ljubimci vdovčeve pokojne, ljudje, ki manko svojega življenja nadomeščajo z gleduštvom tujih. Tokrat je na delu prevajalec, ki naj bi- Kralja, ki ga imenuje gospod Elvis Presley, naučil španščine, da bi v trapastem filmu o maščevanju v Acapulcu lažje izgovoril nekaj besed in odpel znamenito pesem o pikapolonici. Ves trud je zaman, turneja s številnimi spremljevalci je en sam nesporazum, ki se poglobi v hipu, ko se sprejo v mehiški krčmi in prevajalec postane medij med gringosi in kriminalci, vendar nekako tudi že ’opranimi’ in morda malo pomehkuženimi domačini z lastnikom na čelu. Oni jemljejo besedo zares in zato medsebojno zmerjanje pridobi s prevodom; Elvisa in njegove spustijo, z zlo slutnjo, da bodo strmoglavili z letalom v nevihti. Prevajalca pa povabijo na celonočno popivanje. Po katerem noče več v Mehiko in po katerem doma razpreda o preganjavičnosti in njenih različnih pojavnih oblikah.

Ne samo postavljenost v senco legende, tudi jezikovna bravuroznost je Maríasov zaščitni znak in v uvodnem, teoretičnem delu o tesnobi zalezovanca je poln dolgih, valečih se stavkov, vrinkov in dodatnih pojasnil. Ki pa se žanru primerno seveda ne razmahnejo. Če nismo ravno feni in verniki, da je Kralj živ, nam je ozadje zgodbe, miti o drugi ekipi, ki naj bi posnela enega od nepomembnih filmov, potem ko jo je glavni igralec na vrat na nos pobrisal, nejasno. Mogoče slutimo raziskovanje, čeprav se celo pripovedovalec sklicuje na poroznost spomina, kadar obnavlja, s čimer nas opozarja, da bi naše raziskovanje, če bi ga usmerili v tisto, kar se je zares zgodilo, lahko dalo drugačne rezultate. Ostane pa strastna zgodba, netipična za avtorja, čeprav je strast na strani maščevalcev in tistih, pri katerih beseda postane hitro meso. Mrtvo meso.