Manica K. Musil, ilustratorka

Ko je bila majhna, je ves čas risala hiše v strmini, hkrati pa govorila, da bo porodničarka. V družini, kjer ni bilo umetnikov, oče je bil psiholog, mama pa defektologinja, je nazadnje zmagal klavir, ki ga je pridno vadila vso srednjo šolo, a je ves čas čutila, da z njim lahko samo poustvarja dela drugih. Kljub prepričanju, da bo študirala klavir, se je vpisala na arhitekturo – to je, mimogrede, študirala tudi Lila Prapp, še ena slovenska ilustratorka, ki ji je uspelo na azijskih trgih.

Kmalu po študiju je za občinsko stavbo v Gorišnici prejela veliko nagrado leonardo na mednarodnem arhitekturnem tekmovanju v Minsku ter z isto stavbo skupaj z Matejo Katrašnik prišla v ožji izbor petih kandidatov za Plečnikovo nagrado. Vmes sta nanizali še enajst nagrad za znamke, ki jih je izdala Pošta Slovenije.

A tako kot jo je pri klavirju motilo, da z igranjem zgolj poustvarja dela drugih, jo je pri arhitekturi motilo, da je bila kot arhitektka umetnica samo na začetku, pri idejni zasnovi, potem pa so se začela tehnična usklajevanja z inženirji in seveda investitorji. Arhitektura jo je začela utesnjevati, pravi, da ni človek, ki bi znal voditi skupino, zato se je preizkušala še drugje – po rojstvu prvega otroka si je zaželela, da bi ilustrirala kakšno zgodbo, a ker je pri nas ilustratork in ilustratorjev veliko, je vedela, da se bo tako težko prebila. Zgodbe je zato začela pisati sama.

V okviru Evropske prestolnice kulture je nastal projekt na podlagi ene njenih prvih slikanic, Mala arhitekta, za katero so mariborski otroci ustvarili na stotine glinenih hišk in jih razstavili po mestu. Čeprav so že njene prve slikanice prepričale in navdihnile instalacijo, danes nanje ni več ponosna. Takrat je delala praskanke, nekakšne grafike, za katere pa je kmalu uvidela, da v njih ne bo mogla umetniško napredovati. Ko sta nekega dne z babico šivali torbo, je dobila zamisel, da bi morda lahko sešila tudi ilustracije.

Začele so nastajati šivanke, pri katerih uporablja filc, blago, kdaj tudi kaj nakvačka. Ko se igra z materiali in strukturami, pride v ospredje znanje, ki ga je pridobila med študijem arhitekture, saj ilustracije snuje bolj prostorsko. Prav to, meni sama, je prepričalo občinstvo na Kitajskem; tam, kjer so letos izšle štiri njene slikanice, čaka pa še na izid treh. Tam njene slikanice izhajajo z zamislimi in navodili, kako naj otroci s starši tudi doma poustvarijo like iz slikanic. Zdaj načrtuje še izide knjig v Turčiji, Pakistanu, dogovarja se za Japonsko in Južno Korejo, čaka na odgovore iz Velike Britanije, ZDA, Francije in Švice.

Da bo treba po kruh v tujino, je ugotovila pred dvema letoma, po nekaj slikanicah, izdanih v Sloveniji, kjer je trg majhen, ilustratorjev in ilustratork pa veliko. Odšla je na knjižni sejem v Bologni in si poiskala agentko. Čeprav se zaveda, da je trenutno videti, kot da doživlja pravi boom na Kitajskem, kjer so ji podelili tudi nagrado revije Hiii Illustration ter razstavili njena dela, pravi, da vse poteka precej počasi, pogodbe so bile na primer podpisane pred več kot enim letom.

Sodelovanje s Turčijo in Pakistanom se je zgodilo prek Linkedina in Facebooka, za ZDA pa upa, da ji bo pomagala nagrada newyorške revije za sodobno ilustracijo 3 x 3, kjer je med 2500 prijavljenimi letos dobila dve zlati medalji, za Slona Staneta ter Tri mucke in zmaja.

Pri ustvarjanju slikanic je vedno najprej na vrsti zgodba, nato pridejo skice, kmalu zatem pa šivanje. Včasih za knjigo porabi tudi po tri mesece, saj ustvarja na večjih formatih, do 50 x 70 centimetrov. »Kdor me opazuje pri delu, verjetno misli, da sem idiot, ko vsako nitko posebej napenjam prek oboda in tako šivam na primer pujsa,« pove v smehu.

Prav Pobalinska pujsa, ki sta dobila nagrado za najlepšo otroško knjigo na Slovenskem knjižnem sejmu leta 2015, se to jesen selita v Mariborsko lutkovno gledališče, kjer bo predstavo režiral Miha Golob. Kljub uspešnosti pobalinskih pujsov Toneta in Tineta ta slikanica ne bo izšla v Turčiji in Pakistanu, saj so tam prašički nesprejemljiv motiv za otroške slikanice, nekaj prilagoditev pa bo nujnih tudi za kitajski trg, kjer je iz Komarja Janeza morala črtati ljubezenski zaplet.